VSC sodba Cp 891/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 767,53 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

Zoper navedeno sodbo se je tožeča stranka po pooblaščencu pravočasno pritožila. V pritožbi je navedla, da izpodbija navedeno sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj so ugotovitve sodišča napačne, zanje ne obstaja dejanska podlaga, zato je potrebno sodbo spremeniti. Pritožba trdi, da tožnik ni nikoli zatrjeval, da je med strankama obstajala posojilna pogodba. Zatrjeval je le, da je toženki posodil 953.740,73 SIT in nato še šest obrokov za plačilo leasinga v znesku 55.000,00 SIT. Štel je, da je toženki s tem dal posojilo. Pritožnik trdi, da je mogoče toženka štela, da bi ji s temi darili dano darilo, vendar pa tega tekom postopka ni zatrjevala, zato je potrebno šteti, da ji je bilo v primeru, da je bil denar tožnikov, dano posojilo. Prav tako toženka ni dokazala, da je denar, ki je bil nakazan na tožnikov bančni račun, njen. Tožnik je trdil, da je denar dobil za plačilo dnevnic in potnih stroškov. Iz izvedenih dokazov ni mogoče sklepati na to, čigav denar je tožnik dejansko nakazal. Pravila o dokaznem bremenu v tem primeru pa so jasna. Toženka bi morala predložiti bančno potrdilo iz katerega bi izhajalo, da je ona položila denar na tožnikov račun ali da mu ga je ona izročila. Vsekakor pa se tožniku zdi nenavadno, da bi toženka, ki je upokojenka, opravljanje svojih bančnih poslov prepustila tožniku, ki je delal in je lahko ta opravila izvajal le v popoldanskem času. Mimogrede 1.4.2005 je bil petek, 30.3.2005 pa je bil četrtek. Pritožba zatrjuje, da ni bilo nobenega razloga, da denar, ki ga je plačal tožnik, ni bil njegov. Pritožba zatrjuje, da sodišče pri odločanju o temelju zahtevka ni vezano na navedbe strank. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je toženki dal posojilo, gotovo pa ji darila ni dal. Denar je po pritožbenih navedbah toženka nedvomno prejela in ga je zato tudi dolžna vrniti ali kot posojilo ali kot prejeto premoženjsko korist. Pritožnik je priglasil tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je toženki posodil denar za nakup avtomobila, iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa še izhaja, da je tožnik zaslišan v dokaznem postopku izpovedal, da je toženki dal denar za nakup avtomobila, ki bi bil skupna last, in sicer, da je plačal celoten polog in še štiri ali pet obrokov. Toženka se je v postopku zahtevku upirala in zanikala posojilo z navedbami, da je bila ona tista, ki je tožniku izročila 3.000 EUR ter mu naročila, da jih zamenja v tolarje in doda razliko ter nato prek svojega računa nakaže avto hiši. Sodišče prve stopnje se je oprlo na določbo čl. 569 Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se s posojilno pogodbo posojilodajalec zaveže izročiti denarni znesek, posojilojemalec pa, da bo posojeni znesek po določenem času vrnil in zaključilo, da tožnik glede na izveden dokazni postopek ni dokazal obstoja posojilnega razmerja, ki ga je v tožbi zatrjeval.

Glede na tožnikove tožbene trditve, na katere je sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku tožnika vezano ( čl. 7/I in 212 ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno izbralo materialnopravno podlago v določilih OZ o posojilni pogodbi in po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženki znesek dejansko posodil, kot je trdil v tožbi. Toženka je tožbenim zatrjevanjem nasprotovala, tožnik pa ni niti zatrjeval niti izpovedoval, da se je in pod kakšnimi pogoji toženka zavezala izposojeni znesek vrniti.

Za ugoditev tožbenemu zahtevku mora tožeča stranka zatrjevati in dokazati vsa relevantna dejstva v skladu z materialnim pravom. V konkretnem primeru tožnik zatrjuje obstoj posojilnega razmerja med strankama, elementov katerega pa ob zgoraj povedanem, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, tožnik v dokaznem postopku ni uspel dokazati.

Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da bi toženka morala dokazati, da je denar, nakazan na računu tožnika, njen. Dokazno breme za utemeljenost zahtevka iz naslova zatrjevanega posojila tožnika toženki je na tožniku in ne na toženki. Zato pritožba nima prav, da bi za utemeljenost tožbenega zahtevka tožnika toženka morala dokazati, da je bil nakazan denar njen. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, čemu je toženki verjelo. Pritožbene navedbe, da je nenavadno, da je toženka kot upokojenka, opravljanje bančnih poslov prepustila tožniku, ki je delal in je lahko ta opravila izvajal le v popoldanskem času ( 1.4.2005 je bil petek, 31.3.2005 pa četrtek), so nedovoljene pritožbene novote, saj pritožnik ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj jih ni navedel pravočasno v postopku na prvi stopnji ( I. odst. 337. čl. ZPP). Tudi navedba pritožbe, da je toženka znesek dolžna vrniti kot prejeto premoženjsko korist, ni utemeljena, saj tožnik vseh ustreznih trditev za uporabo pravil o neupravičeni pridobitvi po čl. 190 OZ, v kolikor pritožba meri nanje, v postopku na prvi stopnji ni podal.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti tisti na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ( II. odst. 350. čl. ZPP), je v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s I. odst. 154.čl. ZPP, 155. čl. ZPP in I. odst. 165.čl. ZPP sam nosi stroške pritožbenega postopka.