VSC sodba Cp 397/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je lastnik parc. št. ... k.o. S. A. in da se toženi stranki naloži izstavitev listine, sposobne za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 215.342,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2006 dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sporna parcela v kompleksu parcel, ki so bile vedno v lasti in posesti tožnika oz. njegovih pravnih prednikov. Tožnik je sedaj star 65 let in odkar pomni, ima sporno parcelo v posesti, pred njim pa sta jo obdelovala njegov oče in mati. Tudi nepristranske priče so potrdile, da so tožnikovi pravni predniki s parcelo ravnali enako kot z drugimi svojimi parcelami, ki so jo obkrožale. Sporno parcelo je toženkina mati podedovala šele leta 2000 po svoji stari materi U. Š., ki je umrla leta 1953. Na dan, ko je toženkina mati to parcelo podedovala, je bil tožnik že dejanski lastnik te parcele, saj je do takrat potekla trikratna priposestvovalna doba po takratnih predpisih. Zato toženkina mati lastninske pravice na tej parceli sploh ni mogla pridobiti. Toženka in njena mati nista poznali niti lege sporne parcele. Glede na to, da je dalj časa živela na tem območju, pa bi toženki moralo biti znano, kaj se s parcelo dogaja. Upoštevaje sorodstveno razmerje med toženko in njeno materjo se slaba vera pri darilni pogodbi iz leta 2005 domneva. Dejansko sta želeli izigrati tožnika, saj bi se sicer v času zapuščinskega postopka v letu 2000 mati lahko odpovedala svojemu dednemu deležu po pok. U. Š. v korist toženke. Obseg izvajanja upravičenj za priposestvovanje ni pomemben, zato ni bistveno, kolikokrat in koliko drv je tožnik sekal na sporni parceli, saj je splošno znano, da se drva sekajo enkrat letno, in sicer jeseni. Tožnik je vsekakor izpolnil 10-letno priposestvovalno dobo, ki jo določa II. odst. 43. čl. SPZ. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago uporabilo II. odst. 44. čl. v zv. z 10. čl. SPZ, ki določa, da tisti, ki v dobri veri in v zaupanju v zemljiškoknjižne podatke pridobi pravico, ima prednost pred tistim, ki je izpolnil pogoje za priposestvovanje pravice, pa ni dosegel njenega vpisa. Ugotovilo je, da je toženka pridobila lastninsko pravico na sporni parceli z darilno pogodbo leta 2005 in se je na podlagi te tudi vpisala v zemljiško knjigo. Pred tem si je parcelo večkrat ogledala v naravi in ugotovila, da je poraščena in neobdelana, zato je utemeljeno zaupala, da so podatki v zemljiški knjigi resnični oz. da tretji na tej nepremičnini nimajo izvenknjižno pridobljenih pravic. Prav tako pa toženec niti ni izkazal svoje dobrovernosti. To, da je parcelo užival najprej skupaj s svojimi starši, nato pa še sam, njegove dobrovernosti ne izkazuje, saj sporna parcele ni bila predmet ne razdružilnega postopka ne zapuščinskega postopka po njegovih starših.

Pritožnik si napačno razlaga, da je na dan, ko je toženkina mati podedovala sporno parcelo, to je leta 2000, bil že dejanski lastnik le-te, ker je priposestvovalna doba že pretekla. Navedeno je glede na pravilno uporabo II. odst. 44. čl. SPZ nerelevantno. Zgolj v pojasnilo pritožniku pritožbeno sodišče navaja, da je pravni naslednik po pok. U. Š. v skladu s 132. čl. Zakona o dedovanju (ZD) podedoval zapuščino (vključno s sporno parcelo) že v trenutku smrti zapustnice (leta 1953) in ne šele ob izvedbi zapuščinskega postopka (leta 2000), kot se pritožnik neupravičeno zavzema v pritožbi. Tudi ni pomembno, da naj bi priposestvovalna doba v korist tožnika začela teči že leta 1941, kot to poudarja pritožnik, saj II. odst. 44. čl. SPZ varuje dobrovernega pridobitelja lastninske pravice ne glede na to, kdaj je priposestvovalna doba priposestvovalca pretekla. Takšno je tudi stališče pravne teorije (glej Matjaž Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem. GV, Ljubljana, 2004, str. 270) in sodne prakse (odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 229/98 z dne 21. 4. 1999).

Pritožba ima sicer prav, da obseg izvrševanja upravičenj za samo priposestvovanje ni pomemben, vendar pa je to v konkretnem primeru vplivalo na ugotavljanje dobrovernosti toženke. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik razen občasnega sekanja manjše količine drv drugih upravičenj ni izvajal, je po ugotovitvi drugostopenjskega sodišča pravilno zaključilo, da toženka ob ogledu sporne parcele ni imela razloga za dvom v pravilnost zemljiškoknjižnih podatkov, saj je parcela dajala vtis zapuščenosti. Res je sicer, da intenzivnejše obdelovanje sporne parcele ne bi vplivalo na tožnikovo priposestvovanje neposredno, bi pa lahko sodišče drugače presojalo toženkino zaupanje v zemljiškoknjižno stanje. To je razvidno tudi iz dejstva, da je očitno ta spor nastal ravno tedaj, ko je prišlo do povečane aktivnosti na parceli (zbuldožiranja le-te), saj je bilo šele takrat vidno, da na sporni parceli nekdo izvršuje pravice, ki nimajo podlage v zemljiški knjigi. Zato pritožba ni utemeljena niti v delu, ko navaja, da bi ravno dejstvo, da se parcela po obraščenosti ni razlikovala od drugih sosednjih parcel, moralo pri toženki vzbuditi vprašanja o morebitnih pravicah tretjih. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema dokazno oceno izpovedbe toženke in s tem v zvezi obrazložitev sodišča prve stopnje, zakaj je štelo, da je toženka bila pri zaupanju v zemljiškoknjižne podatke v dobri veri. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, to je II. odst. 44. čl. SPZ, na podlagi pravilno in popolno ugotovljenih pravnorelevantnih dejstev. Iz tega razloga je v koliziji interesov tožnika, ki je dolgo časa kot lastnik uporabljal parc. št. ... k.o. S. A., in toženke, ki se je na podlagi darilne pogodbe iz leta 2005 vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica, pravilno dalo prednost slednji. Takšen toženkin pravni položaj namreč varuje že zgoraj citirana zakonska določba.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo tudi, da toženec ni izkazal dobrovernosti. Toženec je namreč zatrjeval, da je sporna parcela v sklopu kompleksa drugih parcel, ki jih je podedoval po svojih starših, vendar pa bi mogel in moral ugotoviti, da ima drugačen pravni položaj že v zapuščinskem postopku po materi ali pa vsaj v razdružitvenem postopku leta 1988, iz katerega je razvidno, da ta parcela ni bila predmet tega postopka, kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče na 4. strani izpodbijane sodbe.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo tudi iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP) in glede na to, da ni našlo ne pritožbeno uveljavljanih kršitev ne kršitev, na katere pazi uradoma, je bilo potrebno v skladu s 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s I. odst. 154. čl. v zv. s I. odst. 165. čl. ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.