VSK sklep II Ip 896/2007

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I izreka) p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.
Drugi dolžnik in tretja dolžnica nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru drugega dolžnika in tretje dolžnice ugodilo in zanju sklep o izvršbi razveljavilo in v tem obsegu postopek ustavilo, dočim je bil ugovor prvega dolžnika zavrnjen.

Proti ugodilnemu delu sklepa sodišča prve stopnje (točka I izreka) se je po svojem pooblaščencu brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožil upnik in predlagal sodišču druge stopnje, da v izpodbijanem delu napadeni sklep spremeni tako, da se ugovor tudi v tem delu kot neutemeljen zavrne. Pritožba opozarja, da sta drugi dolžnik in tretja dolžnica starša prvega dolžnika in hkrati mož in žena. Gre za ozko sorodstveno razmerje, pri čemer so bile med njimi tudi komunikacije intenzivne. Obstajalo je vedenje o sinovi dejavnosti, poleg tega pa je prvi dolžnik tudi stanoval pri svojih starših. Družba M. d.o.o. je bila torej družinsko podjetje, ki se je ukvarjalo s prodajo cvetja, pri čemer tudi ni šlo za to, da bi družbeniki vstopili v družbo po sili razmer. Drugi dolžnik in tretja dolžnica sta vedela za posle družbe, kar potrjujejo izjave zaslišanih prič. Družba je imela sedež na naslovu E., to je na domačem dvorišču. Tam se je tudi nahajalo blago in vršila se je manipulacija z njim. Tretja dolžnica je bila tudi namestnica direktorja družbe, poleg tega pa je bila v družbi tudi zaposlena. Pritožba nadalje meni, da za registracijo družbe z omejeno odgovornostjo ni potrebno, da bi jo ustanovilo več družbenikov. Drugi dolžnik in tretja dolžnica bi lahko storila vse potrebno, da bi se družba uskladila z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), njuna eventualna neaktivnost pa ju ne razbremeni odgovornosti. Dolžnika nista dokazala, da sta storila vse, da bi bil dolg do upnika poplačan, niti nista poskrbela za uskladitev v skladu z zakonom.

Drugi dolžnik in tretja dolžnica sta po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala sodišču druge stopnje, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje, hkrati pa sta tudi priglasila stroške za odgovor na pritožbo.

Pritožba upnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja (registrski podatki v spisu, l.št. 62), da je bila družba M d.o.o., izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), in sicer iz razloga, ker neprekinjeno v obdobju dvanajstih mesecev ni opravljala izplačil preko računa pri organizaciji, ki je za gospodarsko družbo opravljala posle plačilnega prometa (2. točka 1. odst. 25. člena v zvezi z 2. odst. 25. člena ZFPPod). V tej zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno relevantno dejstvo, ki mu pritožba ne oporeka, da sta imela drugi dolžnik in tretja dolžnica kot družbenika v izbrisani družbi vsak osnovni vložek v višini 3.000,00 SIT, ki jima ga je na njun račun vplačal prvi dolžnik, sicer družbenik (in hkrati poslovodja družbe) z osnovnim vložkom v osnovnem kapitalu družbe (1.500.000,00 SIT) v višini 1.494.000,00 SIT. Iz tega razloga tudi pritožbeno sodišče meni, da sta imela drugi dolžnik in tretja dolžnica v družbi zanemarljiv poslovni delež. Za presojo, ali sta bila drugi dolžnik in tretja dolžnica aktivna družbenika v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 9.10.2002, je namreč odločilno, ali sta imela možnost vpliva na poslovanje družbe. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba v smeri sorodstvenega razmerja in skupnega bivanja s prvim dolžnikom v območju sedeža poslovanja družbe (in v tej zvezi vedenja za posle družbe), po mnenju pritožbenega sodišča nimajo nobenega pomena glede vprašanja, ali sta bila drugi dolžnik in tretja dolžnica aktivna kot družbenika ali ne. Enako velja tudi glede okoliščine, da je bila tretja dolžnica z družbo v delovnem razmerju. Ključnega pomena za presojo spornega vprašanja je dejstvo, da sta bila drugi dolžnik in tretja dolžnica v osnovnem kapitalu družbe udeležena s tako majhnim (praktično zanemarljivim) deležem, da četudi bi hotela, ne bi mogla vplivati na poslovanje družbe. Njun poslovni delež namreč ni predstavljal najmanj desetino osnovnega kapitala, zato nista mogla zahtevati niti sklica skupščine (člen 511/1ZGD-1, prej čl. 445/1 ZGD), pri čemer je pri presoji njune pasivnosti (glede na zanemarljiv poslovni delež) pomembno tudi to, da je osnovni vložek zanju vplačal prvi dolžnik. Drugi dolžnik in tretja dolžnica torej kot družbenika nista imela (objektivne, pravno relevantne) možnosti vpliva na poslovanje izbrisane družbe, zato so brez pomena pritožbene navedbe, da nista ravnala z zahtevano stopnjo skrbnosti. Kar pa zadeva upnikovo trditev (ponovljeno v pritožbi), da je bila tretja dolžnica namestnica direktorja izbrisane družbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi do tega pravno relevantnega dejstva res ni opredelilo in je s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Da bi bila takšna relativna kršitev upoštevna, pa bi moral pritožnik uveljavljati in dokazati vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo kot vzrokom in nepravilnostjo oz. nezakonitostjo izpodbijane odločbe kot posledico. Tega pa pritožnik v okviru svojih pritožbenih zatrjevanj ni storil.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče dolžnikoma ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, ker v njem nista navedla nič takšnega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.