VSC sodba Cpg 239/2007

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi v prisodilnem delu izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka A. K. dolžna nerazdelno z B. R., G. ..., Ž. v zvezi s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. II Pg 75/2002 z dne 17.01.2003 plačati tožeči stranki znesek 9,346.272,49 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 29.11.2000 do 07.06.2002, za čas od 08.06.2002 do 04.11.2002 navedeni znesek revaloriziran z rastjo tečaja eura po srednjem tečaju B. S. in od tega zneska 9,346.272,49 SIT za čas od 05.11.2002 do plačila zakonske zamudne obresti ter izvršilne stroške v znesku 202.119,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.03.2001 do 07.06.2002, nato ta znesek za čas od 08.06.2002 do 04.11.2002 revaloriziran z rastjo tečaja eura po srednjem tečaju B. S., od 05.11.2002 pa do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni in pod izvršbo. V presežku v razliki med zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9,346.272,49 SIT in zneska 202.119,00 SIT ter zneskom, ki ga predstavljata revalorizirana zneska po srednjem tečaju B. S. za obdobje od 08.06.2002 in 04.11.2002 pa se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Istočasno je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 548.331,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe 17.01.2006 do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo.

Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oz., da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na toženo stranko, v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

V pritožbi je tožena stranka navajala, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek o tem, da naj bi bila tožena stranka aktivna družbenica utemeljilo na zmotno ugotovljenih dejstvih in sicer, da naj bi tožena stranka sodelovala z B. R. še pred njenim vstopom v družbo B. d.o.o. (prej F. d.o.o.), to je že od spomladi leta 1995, ko je bila skupaj z B. R. pogosto na poslovnih poteh in mu svetovala uvoz brinja iz M., za potrebe tega posla pa je bil najet tudi kredit pri tožeči stranki. V zvezi s tem tožena stranka opozarja, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Sodišče namreč na strani pet obrazložitve izpodbijane sodbe v 3. alinei najprej ugotovi, da je bilo posojilo, dano s strani tožeče strank družbi F. d.o.o., porabljeno za nakup delnic tožeče stranke, kar je izpovedala priča B. R.v postopku, opr. št. II Pg 75/2002, nato pa na strani šest obrazložitve nekritično sledi izpovedi iste priče, da je bilo posojilo v celoti porabljeno za nakup brinja. S tem je bila storjena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Tožena stranka na zaslišanju res ni zanikala navedene izpovedi priče B. R., vendar to še ne pomeni, da je navedeno dejstvo priznala in da ga lahko avtomatično štejemo za dokazano, tako kot je to zmotno storilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je po stališču tožene stranke v nasprotju s temeljnim načelom pravdnega postopka (pri čemer tožena stranka očitno napačno navaja določbo čl. 4 ZPP) nekritično v celoti sprejelo izpoved priče B. R., čeprav je iz zgoraj navedenih nasprotujočih si izjav te priče jasno razvidno, da svoje izpovedi prilagaja lastnim interesom. Poleg tega je sodišče prve stopnje sodbo oprlo samo na tiste izjave priče, ki so bremenile toženo stranko. Sodišče pa je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP s tem, ko je navedlo, da je tožena stranka vedela za posle s K. in M. (stran sedem sodbe). Ti posli se na družbo F. oz. B. niso nanašali in ni jasno kakšno povezavo naj bi imeli s položajem tožene stranke v tej družbi. Sodišče prve stopnje pri sprejemu svoje odločitve ne bi smelo spregledati vsaj nespornega dejstva, da družba B. d.o.o. nikoli ni poslovala, da je imela že od 31.07.1996 blokiran račun, da je vtoževana terjatev nastala pred vstopom tožene stranke v družbo, kar pomeni, da tožena stranka na nastanek terjatve niti na odplačilo te ni mogla vplivati. Upoštevajoč navedeno, tožena stranka ni mogla opraviti nobenega aktivnega družbeniškega ravnanja v omenjeni družbi. Dejstvo, da tožena stranka ni imela nobenega interesa za delovanje v omenjeni družbi, da ni vplačala nobenega denarja iz lastnih sredstev, da ni nikoli opravljala knjigovodskih ali kakšnih drugih funkcij v družbi, saj se je ves čas nahajala v M., jasno kaže, da tožena stranka ni izjavila prave volje o vstopu v družbo, saj zato ni imela družbeniškega interesa in je bilo tako, po mnenju tožene stranke, njeno soglasje o vstopu družbe B. d.o.o. navidezno in nično. Tako toženi stranki ni mogoče očitati nobenega izmed zakonskih dejanskih stanov iz 6. čl. ZGD, saj je vsa ta dejanja storil izključno B. R. Pri tem je tožena stranka ponovila že v postopku na prvi stopnji zatrjevana dejstva.

Tožena stranka je v nadaljevanju navedla, da je predlagala vpogled v poslovno dokumentacijo izbrisane družbe v kateri ni mogoče najti niti enega samega dokumenta podpisanega s strani tožene stranke, vendar pa sodišče navedenega dokaza brez obrazložitve ni izvedlo, š čemer je po mnenju tožene stranke storilo kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP in prekršilo načelo kontradiktornosti.

Tožena stranka je nadalje vztrajala pri svojem ugovoru zastaranja, ker naj bi terjatev tožeče stranke iz naslova kreditne pogodbe zapadla v plačilo že leta 1996, tožeča stranka pa je tožbeni zahtevek uveljavljala šele v letu 2000, to je po preteku treh let od zapadlosti terjatve. Po stališču tožene stranke pa tožeča stranka z izpolnitvijo same menice zastaranja ni mogla pretrgati, saj takšnega pravila zakon ne določa. V zvezi s tem je tožena stranka opozorila še na kršitev določb pravdnega postopka po 12. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, saj da je tožeča stranka v zvezi z isto terjatvijo pridobila izvršilni naslov že v dne 28.02.1997 začetem izvršilnem postopku (Ig 97/01018), pozneje dne 16.01.2001 pa je vložila še en predlog za izvršbo (Ig. 2001/00043), čeprav je bilo o terjatvi tožeče že pravnomočno odločeno. Tožeča stranka bi morala zoper toženo stranko predlagati nadaljevanje izvršilnega postopka opr. št. Ig 97/01018, česar pa ni storila v roku enega leta od izbrisa družbe B. d.o.o. iz sodnega registra. Tožena stranka je končno še navedla, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri svoji odločitvi glede konca teka zakonskih zamudnih obresti, saj ni določilo, da slednje prenehajo teči, ko njihova vsota doseže glavnico in se je pri tem sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04.

Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijane sodbe zaključuje, da je sodišče prve stopnje na osnovi trditev pravdnih strank in predloženih dokazov, dokazni postopek izvedlo pravilno, v zadostnem obsegu, ter je skrbno in analitično sintetično ocenilo izvedene dokaze. Na osnovi tako izvedenih dokazov pa je pravilno ugotovilo za razsojo odločilno dejansko stanje in tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbenemu zahtevku zoper toženo stranko ugodilo.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi natančno in nazorno pojasnjena z v sodbi navedenimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih in ker so ti prepričljivi, skladni in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilni, jih pritožbeno sodišče sprejema kot svoje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za poplačilo terjatve tožeče stranke, ki jo je ta po določbi čl. 27/IV Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod – Ur. l. RS, št. 54/99, 110/99 in 93/2002 – odločba US) uveljavljala zoper toženo stranko kot družbenico, po določbi II. odst. 25. čl. v zv. s čl. 35 ZFPPod izbrisane družbe B. d.o.o. oz. prej F. d.o.o. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku zoper to toženo stranko ugodilo po tem, ko je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da je bila tožena stranka aktivna družbenica izbrisane družbe. To svojo odločitev je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo z naslednjim:

tožena stranka je imela delež v družbi z omejeno odgovornostjo B. proizvodnja, trgovina in storitve d.o.o. - kjer za razliko od delniške družbe ni tako ostre razmejitve med upravo in družbeniki,

velikost njenega družbeniškega deleža je znašala 750.000,00 SIT oz. 50 % osnovnega kapitala,

tožena stranka je že nekaj let pred vstopom v družbo in sicer od spomladi leta 1995, sodelovala z drugim družbenikom B. R., s katerim je bila kasneje določen čas poročena,

družba je imela sedež na istem naslovu, kjer je imela toženka stalno bivališče,

tožena stranka je bila še pred vstopom v družbo vpeta v postopek odločanje o konkretnih poslih (npr. uvoz brinja iz M.),

vedela je vsaj za grobo sliko finančnega stanja v družbi (blokiran račun),

sodelovala je z računovodstvom (izpolnjevanje virmanov),

družba F. d.o.o. je prejemala nakazila na račun v A.,

ta nakazila so potekala prav preko družbe G. H., ki jo je vodila toženka in je poslovala v M.,

družbo G. H. je namesto dobaviteljev kreditiral prav F. d.o.o., ki je nabavljal izdelke in jih nato prodajal G. H.,

toženka je prejemala od družbe F. povračilo za stroške, ki jih je imela z organizacijo poslov v M.,

kreditni pogodbi sta bili res sklenjeni v času, ko še ni bila družbenica, toda tožena stranka je sama izpovedala, da je vedela kakšno je finančno stanje družbe F. oz. B. in še, da ji ni nihče preprečeval, da ne bi vpogledala vse poslovne dokumentacije te družbe, nekaj pa jo je, že glede na vse zgoraj navedeno tudi neposredno videla in jo vodila,

menična zaveza je nastala 18.08.1995, le dospelost je bila s strani tožeče stranke določena na 29.12.2000, je pa ekonomski smisel tega posla, kreditna pogodba, bila sklenjena prav zaradi uvoza brinja iz M.

Navedena dejstva tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjujejo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dobro poznala poslovanje družbe F. oz. potem B. d.o.o. (in to že dosti prej, preden je postala družbenica v tej družbi) in je lahko vplivala na poslovanje te družbe ter bi lahko storila vse, kot zakonita zastopnica in družbenica, za poplačilo obveznosti do tožeče stranke, za katere je vedela, očitno pa takega namena ni imela.

Tudi pritožbeno sodišče soglaša, da sta tožena stranka in B. R. posle vodila tako, da sta to družbo izčrpavala na račun firm v M., prilive, ki bi morali priti za to družbo v Slovenijo pa sta usmerjala na račun te družbe v tujino. Tako res ne more biti nobenega dvoma, da je bila tožena stranka aktivna družbenica in je kot taka odgovorna za obveznosti izbrisane družbe B. d.o.o. na osnovi določb čl. 27/IV ZFPPod v zvezi z določbo čl. 394/I Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) upoštevaje vse kriterije iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 09.10.2002, kakor je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.

Glede na izpoved zaslišanega B R. in tožene stranke, kot sta ti razvidni iz zapisnikov o zaslišanju obeh ter soočenju, v postopku na prvi stopnji (list. št. ... do ... spisa), sodišče ne more slediti pritožbenim očitkom tožene stranke, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo zgolj izpovedi zaslišanega B. R. V izpovedi zaslišanega B. R. pa pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kakšnih, za ta postopek odločilnih in po toženi stranki očitanih nasprotij, ki bi sodišču lahko vzbudili dvom o verodostojnosti njegove izpovedi. Kot izhaja iz zapisnika na list. št. ... spisa pa je tožena stranka izpoved zaslišanega B. R. v zvezi s poslom nakupa brinja in najema kredita za ta posel ter izpoved v zvezi s poslom družbe G. H. iz M. z M. in K. tudi sama potrdila. Izjavila pa je tudi, da je šla sama podpisat notarsko listino (za pridobitev deleža v družbi) prav ona sama pa je povedala, da je G. H. F. d.o.o. plačeval na račun v A. Na vprašanje sodišča ali se je tožena stranka kaj pozanimala kakšne obveznosti in terjatve ima družba katere družbenica naj bi postala in je tudi postala tožena stranka, je tožena stranka povedala, da ji je mož povedal, da je družba blokirana in da je razlog za to kredit, ki ga je vzel in ga mora še odplačati. Iz izpovedi B. R. pa je tudi jasno razvidno, da je družba F. d.o.o. tedaj najela dva kredita ter da je bil del oz. en kredit namenjen za nakup delnic, preostali del oz. drug kredit pa nakupu brinja in glede tega v izpovedi zaslišanega ni nasprotij, teh pa ni tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kakor to neutemeljeno očita pritožba. Pripomniti je, da sta bila oba kredita najeta v istem časovnem obdobju – v razmiku enega meseca in da je terjatev po obeh zavarovana z menico ki je predmet te pravde.

Pritožbeno sodišče pa v izpovedih B. R. tudi ni zasledilo, da bi se opisano poslovanje nanašalo na “številne druge družbe katerih ustanovitelj je bil” kot to očita pritožba, česa takega pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji tudi ni zatrjevala niti dokazovala. Dejstvo, da je bil račun družbe F. d.o.o. blokiran od leta 1996, po mnenju pritožbenega sodišča še ne pomeni, da ta družba od tedaj dalje ni poslovala. Da ta družba pod imenom B. d.o.o., po izjavi B. R., verjetno ni poslovala, pa za odločitev v tem sporu ni odločilnega pomena, kakor tudi nima nikakršnega pomena dejstvo, da je terjatev tožeče stranke do družbe F. nastala že v letu 1995, pomembno je le, da je družba v času, ko je postala tožena stranka družbenica, bila še živeča družba, da je tožena stranka bila prisotna v poslovanju te družbe in da je bilo finančno stanje ob prevzemu deleža te družbe toženi stranki poznano, ter da je kot družbenica in zakonita zastopnica imela možnost vplivati na poslovanje družbe. Če je bila po vstopu v družbo neaktivna in je poslovanje družbe ni zanimalo, je s tem prevzela nase vse posledice takšnih opustitev, saj je bila kot družbenica gospodarske družbe dolžna ravnati s potrebno skrbnostjo, kakor je to razložilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ko je odgovorilo na že v postopku na prvi stopnji in nato še v pritožbi ponovljene trditve tožene stranke v zvezi z okoliščinami vstopa te stranke v družbo (glej stran šest, ... do ... alinea obrazložitve izpodbijane sodbe), s čemer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Navedbe tožene stranke, da je bilo njeno soglasje ob vstopu v družbo navidezno in nično so tako neutemeljene.

Sodišče prve stopnje res ni obrazloženo zavrnilo po toženi stranki predlagani dokaz za vpogled v poslovno dokumentacijo izbrisane družbe, vendar pa gre za nepomemben dokaz, ki na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ne bi mogel vplivati. Tudi če tožena stranka ne bi podpisala nobenega dokumenta za družbo katere družbenica je bila, pa to še ne pomeni, da na poslovanje te družbe ni mogla vplivati.

Tožena stranka je v pritožbi znova izpostavila že v postopku na prvi stopnji postavljeni ugovor zastaranja terjatve tožeče stranke. Ker ima sodba sodišča prve stopnje v zvezi s tem ugovorom obširne, jasne in pravilne razloge (na strani devet in deset obrazložitve sodbe), se tem, v izogib ponavljanja, pridružuje tudi pritožbeno sodišče.

Dejstvo, da je tožeča stranka terjatev iz naslova družbi F. d.o.o. (oz. nato B. d.o.o.) danih kreditov po kreditnih pogodbah št. ... in ... uveljavljala v izvršilnem postopku in tam izposlovala pravnomočen sklep o izvršbi opr. št. Ig 97/01018, ne vpliva na možnost uveljavljanja tožbenega zahtevka te tožeče stranke zoper toženo stranko v tem postopku. Tožeča stranka namreč v tem postopku uveljavlja terjatev zoper toženo stranko po drugem temelju in sicer iz naslova zavarovanja terjatve tožeče stranke z bianco menico z menično izjavo in ne iz naslova kreditnih pogodb.

Po določbi čl. 274 ZPP mora sodišče po uradni dolžnosti ves čas paziti ali je stvar že pravnomočno razsojena in v primeru da je, mora tožbo zavreči. Inštitut pravnomočnosti (enako pa velja tudi za druge procesne situacije kot na primer visečnost pravde, kopičenje zahtevkov, spremembo tožbe) torej povzroči prepoved ponovnega sojenja o isti zadevi (o istem spornem predmetu med istima strankama). O istem spornem predmetu pa lahko govorimo le kadar se ta nanaša na isto dejansko in pravno podlago. V danem primeru pa ta pogoj ni izpolnjen in sodišče s tem, ko je o zadevi odločalo, ni storilo očitane kršitve iz 12. tč. II. odst. 339. čl. ZPP.

Tožena stranka pa pritožbeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje tudi glede prisojenega zahtevka za zamudne obresti, pri čemer navaja, da sodišče prve stopnje ni določilo, da slednje prenehajo teči, ko njihova vsota doseže glavnico. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I 300/04. Teh svojih navedb pa tožena stranka ni določno dokazno opredelila, zato se pritožbeno sodišče do njih ni moglo opredeliti. Tožena stranka pa bo te svoje navedbe lahko uspešno uveljavila v morebitnem izvršilnem postopku, v katerem bo izvršilno sodišče moralo, ko bo odločalo o višini terjatve iz naslova prisojenih (po temelju) zamudnih obresti upoštevati dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti (tako tudi zgoraj navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS).

Po navedenem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogih niso podani in ker v postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena katera od tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (čl. 339/II v zv. s čl. 350/II ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo v celoti in v izpodbijanem prisodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške čl. 154/I v zv. s čl. 165/I ZPP).