VSK sodba Cp 934/2007

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se s p r e m e n i tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P. z dne 17.1.2003, v veljavi tudi za znesek 250,37 EUR, ki ga je dolžna toženka plačati tožeči stranki skupaj z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 16.4.2002 do vključno 31.12.2006 od zneska v višini 60.000,00 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 250,37 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila;
odločba o stroških postopka (II. točka izreka) pa se s p r e m e n i tako, da je toženka dolžna povrniti tožeči stranki 521,20 EUR stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2007 dalje do plačila.
Toženka je dolžna plačati tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 113,68 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi, ki ga je izdalo 17.1.2003 in sicer tako, da je toženki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki zneske 4,17 EUR; 29,77 EUR in 21,73 EUR, vse z zamudnimi obrestmi, ki so časovno opredeljeni v izreka izpodbijane sodbe, v preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka. Tako je razsodilo, ker je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je toženka dolžna plačati tudi pogodbeno kazen v višini 60.000,00 SIT (250,37 EUR). Po mnenju sodišča prve stopnje je bila pogodbena kazen dogovorjena za kršitev denarne obveznosti, kar pa 270. člen Zakona o obligacijskih razmerjih prepoveduje. Gre za kogentno zakonsko določbo, zato je to pogodbeno določilo nično in je iz tega razloga sklep o izvršbi za znesek v višini pogodbene kazni 60.000,00 SIT razveljavilo in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka, ki meni, da je sodišče prve stopnje v zavrnilnem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Pogodbena kazen je bila dogovorjena v 5. točki prodajne pogodbe za primer, če kupec ne bi izpolnil obveznosti iz 2. točke pogodbe. V 2. točki pogodbe pa so bili dogovorjeni pogoji in sicer, da bo sklenil novi naročnik hkrati z nakupom telefonskega aparata za ceno 1 SIT z upnikom še naročniško pogodbo za paket O., da od naročniške pogodbe ne bo odstopil najmanj 24 mesecev in da bo izpolnjeval vse prevzete obveznosti po naročniški pogodbi. Isti pogoji so veljali tudi za kupca v primeru, če bi prodajalec na podlagi splošnih pogojev za uporabo storitev omrežja GSM začasno ali trajno prenehal opravljati zanj del storitev, ker ni v roku plačal denarne obveznosti iz naslova naročniške pogodbe. Sicer pa pogodbena kazen predstavlja tudi razliko med ceno telefonskega aparata v redni prodaji in ceno, ki jo je za telefonski aparat plačala toženka. Če toženka ne bi sklenila hkrati tudi naročniške pogodbe, ji tožeča stranka ne bi prodala telefonskega aparata za simbolično ceno 1 SIT, ampak za 60.000,00 SIT. Stališče, da pogodbene kazni ni mogoče zahtevati zaradi kršitve denarne obveznosti, je pravilno, vendar v konkretni zadevi ne pride v poštev, ker pogodbena kazen ni bila dogovorjena za kršitev denarne obveznosti. Ker toženka ni izpolnjevala svojih denarnih obveznosti po naročniški pogodbi, je kršila prodajno pogodbo po kateri je imela toženka tudi nedenarne obveznosti. To je razvidno iz besedila 5. točke prodajne pogodbe, ki določa, da je kupec dolžan plačati pogodbeno kazen, če ne izpolni pogojev iz 2. točke (vztrajanje v naročniškem razmerju najmanj 24 mesecev). Tožeča stranka zato predlaga razveljavitev ali spremembo sodbe tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi in zahteva še povračilo pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je že iz besedila prodajne pogodbe v 5. točki razvidno, da toženkina obveznost ni bila samo v rednem plačevanju denarnih obveznosti, ampak tudi v vztrajanju v naročniškem razmerju najmanj 24 mesecev. Prav za primer, če toženka ne bi vztrajala v naročniškem razmerju najmanj 24 mesecev, je bila dogovorjena pogodbena kazen, kot dovolj jasno sledi iz celotnega besedila prodajne pogodbe na katerega utemeljeno opozarja pritožba. Določitev denarne kazni v pogodbi za utrditev nedenarnega dela toženkine obveznosti (to je vztrajanja pri naročniškem razmerju 24 mesecev) pa ni v nasprotju z določbo 270. člena ZOR in ker je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo vsebino prodajne pogodbe, ko je razlagalo, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za plačilo denarne obveznosti, je zmotno uporabilo predpis iz določbe 3. odst. 270. člena ZOR, saj v konkretni zadevi ta predpis ne pride v poštev. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo po 4. odst. 358. člena ZPP spremenilo tako, da je obdržalo sklep o izvršbi tudi v delu, kjer je tožeča stranka uveljavljala plačilo pogodbene kazni. V skladu z določbami 1. in 4. odst. 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006) je samo tolarski znesek preračunalo v EUR-e.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo o glavni stvari, je na podlagi 165. člena ZPP spremenilo tudi odločbo o stroških postopka. Tožeča stranka je v postopku v celoti uspela, zato ji je toženka dolžna povrniti stroške postopka, ki jih je imela na prvi stopnji in ki jih je že sodišče prve stopnje na list. št. 63 odmerilo skladno z odvetniško in taksno tarifo skupno na 521,50 EUR. Toženka pa je dolžna tožeči stranki, ki je uspela s pritožbo, povrniti tudi pritožbene stroške, to je 47,58 EUR za sodno takso, 45,90 EUR za sestavo pritožbe, materialne stroške in DDV oz. skupaj 113,68 EUR.