VSK sodba Cp 917/2007

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 3.356,25 EUR za nematerialno škodo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila in 132,78 EUR za materialno škodo z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 92,71 EUR od 17.2.2005 od zneska 40,07 EUR pa od 28.9.2005 dalje do plačila in znesek 1.133,45 EUR iz naslova pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila vse v roku 15 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek za znesek 1.223 EUR je zavrnilo. Ugotovilo je, da je zavarovanec tožene stranke povzročil nesrečo, v kateri se je kot peška na prehodu za pešce poškodovala tožnica. Temelj odškodninske odgovornosti med pravdnima strankama ni bil sporen. Tožnica je v prometni nesreči utrpela raztrganino oz. rano na čelu, prelom telesa desne piščali oz. zlom piščali desne goleni in odrgnino leve goleni. Z izpodbijano sodbo ji je bilo priznano za strah 1.252 EUR, za telesne bolečine in nevšečnosti 2.086 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 500 EUR ter za materialno škodo skupno 132,78 EUR.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka, ki očita zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje priznalo previsoko odškodnino za strah. Tožnica je bila s stanjem poškodb in predvidenim potekom zdravljenja seznanjena že ob pregledu neposredno po nesreči. Zdravljenje je potekalo brez zapletov, zato je prisojena odškodnina previsoka. Tožena stranka vztraja tudi pri stališču, ki ga je pojasnila že tekom prvostopenjskega postopka in sicer, da je tožnica v okviru kazenskega postopka prejela 180.000,00 SIT, ki bi jih moralo sodišče od priznane odškodnine v tem sporu odšteti. Tega zneska sodišča ni upoštevalo, čeprav je tožena stranka argumentirano navajala, da predstavlja ta znesek prav odškodnino za škodo, ki jo je povzročil njen zavarovanec tožnici v konkretni prometni nesreči. Tekom postopka tožnica ni navajala nikakršnih stroškov, ki naj bi jih imela s kazenskim postopkom in za katere naj bi prejela 180.000,00 SIT. Zato ta ugotovitev v sodbi ne vzdrži, saj niti ni s strani tožnice dokazana. V tem delu je sodišče zmotno uporabilo načelo materialne resnice, saj obračuni, ki jih navaja na sedmi strani obrazložitve sodbe, niso dopustni in pomenijo kršitev pravil pravdnega postopka, ker tožnica stroškov v kazenskem postopku ni ne navedla, niti dokazala. Tožena stranka zato predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe v tem delu.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izvedenskega mnenja in izpovedi tožnice je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da se je tožnica v škodnem dogodku zelo prestrašila, da ji je bilo po nesreči zelo hudo in se je vsa tresla. Tožnica je ob udarcu avtomobila, ko je pri zeleni luči prečkala cesto na prehodu za pešce, padla in z glavo udarila ob cestno površino, poškodovala pa si je tudi desno golen. Videla je osebni avto, ki se ji je približeval in sprva je pričakovala, da se bo ustavil, očitno pa je voznik sploh ni videl. Vse te okoliščine utemeljujejo ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela primarni strah, pa tudi sekundarnega, saj jo je še vsaj en mesec po nesreči misel na dogodek in na poškodbe, ki jih je utrpela vznemirjala. Odškodnina, ki ji jo je iz tega naslova priznalo sodišče prve stopnje, zato ustreza utrpeli škodi.

Pritožbene navedbe, da znaša celoten znesek 180.000,00 SIT, ki ga je njen zavarovanec plačal v predkazenskem postopku, delno plačilo škode, ki jo terja tožnica v tem sporu, niso utemeljene. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je s tem zneskom bila samo delno plačana odškodnina (115.445,64 SIT oz. 481,75 EUR), razlika tega zneska (64.554,36 SIT) pa je bila namenjena povračilu stroškov, ki jih je imela tožnica v predkazenskem postopku. To stališče je ob zelo splošnem zapisu 1. točke sklepa Okrožnega državnega tožilstva v N. z dne 11.3.2005, iz katerega izhaja samo, da se osumljencu naloži plačilo zneska 180.000,00 SIT na račun pooblaščenke oškodovanke in ob pojasnilu tožnice, povsem sprejemljivo. Na podlagi 3. odstavka 10. člena Splošnega navodila za enotno uporabo določb 162. člena Zakona o kazenskem postopku o odložitvi kazenskega pregona (Ur. l. RS, št. 128/2004) se v izreku sklepa navede tudi dogovor o plačilu stroškov, če so bili priglašeni. Iz te določbe torej izhaja, da lahko državni tožilec v okviru postopka odložitve kazenskega pregona osumljencu naloži tudi plačilo stroškov, če so bili priglašeni. Tožničina trditev, da je v predkazenskem postopku priglasila stroške, ki so bili upoštevani pri izdaji sklepa o odložitvi kazenskega pregona zavarovancu tožene stranke, je prepričljiva, zato bi ob besedilu sklepa, s katerim je določeno plačilo zneska 180.000,00 SIT morala tožena stranka dokazati, da v tem znesku niso bili zajeti tudi stroški, ki jih je imela tožnica v predkazenskem postopku. Tožena stranka pa je tekom postopka ves čas samo pavšalno zatrjevala, da predstavlja celoten plačani znesek odškodnino, zato s ponovitvijo teh trditev, ki nimajo dokazne opore, ne more omajati v sodbi sprejete odločitve. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega dokaznega bremena in ni kršilo procesnih pravil, niti ni zmotno uporabilo materialnega prava v tem delu. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).