VSK sklep Cp 607/2007

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženca zoper začasno odredbo, s katero mu je bila prepovedana odtujitev in obremenitev dela parc. št. 115/3 (v naravi celotnega pritličja in prvega nadstropja stanovanjske hiše na naslovu G. 6 v P.. Odločitev je utemeljilo s tem, da je tožeča stranka izkazala verjetnost terjatve, ki jo uveljavlja v tej pravdi, da obstoji nevarnost, da bo uveljavitev te terjatve onemogočena zaradi nevarnosti prodaje nepremičnine tretjemu ter da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, ki ji prepoveduje le odtujitev oz. obremenitev sporne nepremičnine, v primeru, če bi se odredba izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez njene izdaje lahko nastale tožeči stranki.

Zoper sklep se pritožuje toženec po pooblaščencu. Meni, da sodišče nedopustno posega v njegova lastninska upravičenja. Okoliščina, da se toženec upira pogojem prodaje nepremičnine, ki mu jih vsiljuje tožnik, sama po sebi še ne kaže na njegovo namero, da bo nepremičnino prodal. Nesprejemljivo pa je tudi stališče sodišča, da je tožeča stranka svojo terjatev izkazala s stopnjo verjetnosti. Kot je sodišče bilo kritično do pravic toženca iz predpogodbe, mora enako kritično presojati tudi pravice tožeče stranke. Na nepremičninske tržne razmere na območju P. ima pomemben vpliv potek časa. Le ta zato vpliva na odločitev, ali je s tem, ko je tožeča stranka že odkupila funkcionalno zemljišče, res izpolnjen predpogoj za sklenitev glavne pogodbe s tožencem. Sicer pa je tožeča stranka sama ustvarila situacijo, zaradi katere predpogodbe ni bilo mogoče realizirati. Bistveni element prodaje je kupnina. V konkretnem primeru naj bi se ta plačala po pravnomočnosti sodbe. Tožeča stranka si torej po stališču sodišča lahko sama oblikuje nakupne pogoje. Z vprašanjem volje pogodbenih strank in svobodnega odločanja pa se sodišče v zadevi ni ukvarjalo. Splošno znano je, da so cene nepremičnin v O.P. presegle vsa predvidevanja, toženčeva nepremičnina pa je dobesedno prvovrstna in njena vrednost je cca. dvakrat višja od predpogodbene vrednosti. Tržne razmere so torej toliko spremenjene, da se lahko postavi pod vprašaj utemeljenost zahtevka tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve je, da upnik izkaže verjetnost svoje terjatve. Verjetnost je podana takrat, ko je argumentov za nek zaključek več kot tistih, ki kažejo nasprotno. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na predpogodbi, v kateri se je 6.5.2003 s tožencem dogovorila za sklenitev kupoprodajne pogodbe za dve etaži stanovanjske stavbe na naslovu G. 9 v P., sklenitev pogodbe pa je bila odložena na čas, ko bi prodajalca pridobila od O.P. tudi funkcionalno zemljišče. Po trditvah tožbe je na podlagi dogovora med strankama to zemljišče nato odkupila tožeča stranka sama, zato s tožbo zahteva še sklenitev glavne pogodbe. Te tožbene trditve so bile podprte z listinskimi dokazi, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka verjetnost svoje terjatve do toženca izkazala. Toženec pa je na drugi strani tožbenemu zahtevku oporekal s trditvijo, da do odkupa funkcionalnega zemljišča z njegove strani ni prišlo zaradi nedoseženega soglasja z O.P., zaradi česar naj bi bil izjalovljen namen, ki sta ga stranki zasledovali s sklenitvijo predpogodbe, poleg tega pa naj bi se tržne razmere spremenile do te mere, da sklenitev pogodbe pod prvotnimi pogoji zanj ni več sprejemljiva. Obe trditvi tožene stranke zahtevata izvedbo dokaznega postopka na glavni obravnavi (zaslišanje predlagane priče in strank, ugotavljanje tržnih razmer), na podlagi katerega bo sodišče lahko odločilo v sporu med strankama z dokaznim standardom prepričanja. Ta pa se, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, v tej fazi postopka zavarovanja z začasno odredbo ne zahteva, saj njen namen ni v reševanju spora, temveč v zavarovanju določenega dejanskega, to je obstoječega stanja, da ne bi bila kasnejša uveljavitev terjatve, če bi se izkazala za utemeljeno, onemogočena ali otežena.

Poleg verjetnosti terjatve mora upnik izkazati tudi eno od treh predpostavk, predvidenih v 2. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo obstoj dveh: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (to predpostavko toženec v pritožbi izpodbija) in še, da toženec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Te zadnje navedene predpostavke toženec v pritožbi niti ne izpodbija, sodišče prve stopnje pa jo je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa prepričljivo in argumentirano obrazložilo, kar zadošča.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).