VSL sodba in sklep I Cpg 602/2005

Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.
Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je dopustilo objektivno spremembo tožbe z dne 5.2.2004, 11.11.2004 in 28.1.2005 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da je Pogodba o prenosu poslovnih prostorov v upravljanje, sklenjena dne 17.12.1994 med krajevno skupnostjo U., krajevno skupnostjo S. in R. C. z.o.o. nična (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna vrniti tožeči stranki v posest vse nepremičnine, prejete na podlagi pogodbe o prenosu poslovnih prostorov v upravljanje z dne 17.12.1994, od katerih konkretno nepremičnino parc. št. 1242 - poslovna stavba v izmeri 327 m2, vpisano pri vložku št. 1721 k.o. J., s podvložki, razvidnimi iz 3. točke izreka sodbe, vse k.o. J., nepremičnino vpisano pri podvložku št. 1788/1 - 25.E - poslovni prostor v izmeri 33,41m2 k.o. J. ter poslovni prostor v l. 22 v izmeri 89,40 m2 v objektu na naslovu G. 22, L. in skladiščni prostor v izmeri 10,83 m2 v pritličju objekta na naslovu G. 22, L. (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna izstaviti tožeči stranki zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim R. C. z.o.o. dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah vpisanih v podvložkih, razvidnih iz 4. točke izreka odločbe, vse k.o. J., v korist in na ime občine L. (4. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (5. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 966.900,00 SIT z obrestmi (6. točka izreka).

Tožena stranka je zoper 1., 2., 3., 4. in 6. točko izreka odločbe pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke z obrestmi.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

K pritožbi zoper sklep (1. točka izreka):

Pritožnik graja odločitev prvostopnega sodišča, s katero je dopustilo objektivno spremembo tožbe. Trdi, da se je tožena stranka upirala objektivnim spremembam tožbe iz razloga, ker so bile te izvršene tako, da je tožeča stranka vsakokrat zahtevala nekaj drugega ter da se je iz obravnave v obravnavo spreminjal predmet njenega zahtevka.

Po določbi 1. odstavka 185. člena ZPP je za spremembo tožbe potrebna privolitev toženca, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Prvostopno sodišče je ocenilo, da so spremembe smotrne za dokončno ureditev razmerja med strankama, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Čeprav je tožeča stranka tekom postopka spreminjala zahtevek, pa je vendarle ostala v okvirih prvotno postavljenega tožbenega zahtevka, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka vrne v last in posest vse premoženje, prejeto na podlagi pogodbe z dne 17.12.1994. Cilj vseh sprememb je bil torej ureditev spornega razmerja med strankama, ki izvira iz te pogodbe. Zato je bila odločitev prvostopnega sodišča pravilna.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zoper 1. točko izreka zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi zoper sodbo:

Pritožnik neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je šele po že zaključeni glavni obravnavi pozvalo tožečo stranko k popravi tožbe, iz vsebine sklepa pa naj bi očitno izhajalo, da je sodišče ocenilo tožbo kot nesklepčno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče sicer res pozvalo tožečo stranko k popravi tožbe po že zaključeni obravnavi, vendar pa je navedeno storilo, ker je ugotovilo, da je potrebno, da se dopolni postopek in zato glavno obravnavo začelo znova, v skladu z določbo 292. člena ZPP.

Ni moč pritrditi pritožniku, da iz vsebine sklepa, s katerim je prvostopno sodišče pozvalo tožečo stranko k popravi tožbe, izhaja, da je sodišče ocenilo tožbo kot nesklepčno. Prvostopno sodišče je poziv k popravi pravilno opredelilo kot poziv k preciziranju oziroma določni postavitvi zahtevka, torej poziv k popravi tožbe v smislu 108. člena ZPP (v zvezi s 1. odstavkom 180. člena ZPP). Prav trditve pritožnika, da je tožeča stranka tista, ki bi morala dokazati pravnorelevantna dejstva, v konkretnem primeru najmanj to, kaj sploh zahteva, oziroma katere konkretne nepremičnine zahteva nazaj, kažejo, da je šlo za vprašanje popolnosti tožbe in ne utemeljenosti zahtevka, kot to meni pritožnik. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek s trditvami, da sta sveta krajevnih skupnosti (od tu KS) U. in S. neodplačno in brez soglasja sveta občine L. prenesla v upravljanje toženi stranki nepremičnine, ki so predmet tega spora, kar naj bi bilo v nasprotju z določbami Zakona o lokalni samoupravi (Ur. l. RS, št. 72/93, v nadaljevanju ZLS) in Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, št. 19/76 in 42/86). Prvostopno sodišče je pritrdilo tožbenim navedbam, da je in zakaj je Pogodba o prenosu poslovnih prostorov v upravljanje z dne 17.12.1994 (v nadaljevanju Pogodba o prenosu poslovnih prostorov) nična in ni sledilo ugovornim trditvam, da sporne nepremičnine niso bile v družbeni lasti, ker so bile kupljene iz zbranih sredstev lastnikov stanovanj. Ugotovilo sicer je, da je bila cena stanovanj določena z odlokom ter da je moral investitor odvajati 1,5% sredstev, zbranih od prodaje stanovanj, kar pa se prvostopnemu sodišču za odločitev o tem, kdo je postal lastnik spornih nepremičnin, ni zdelo odločilno. Kot odločilna je štelo dejstva:

- da sta kot kupca nepremičnin nastopali KS,

- da sta KS sredstva, ki so bila namenjena za kupnino, prejela od drugih investitorjev (S. K., SGP G.),

- da je tožena stranka Pogodbo o prenosu poslovnih prostorov sklenila s KS in ne s kupci stanovanj.

Navedeno naj bi po oceni prvostopnega sodišča kazalo, da kupci stanovanj niso postali solastniki spornih nepremičnin ter da je tudi tožena stranka štela, da sta sporne nepremičnine kupili KS.

Z oceno prvostopnega sodišča, da dokazni postopek ne daje opore za zaključek, da so kupci stanovanj postali solastniki spornih nepremičnin, se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke, da je bil nakup spornih nepremičnin so(financiran) tudi z delom sredstev, zbranih od prodaje stanovanj na G. (1 - 29) in B. (31 - 37). Prerekala pa je trditve, da so kupci stanovanj postali lastniki teh nepremičnin.

Po oceni pritožbenega sodišča se kot odločilno za razrešitev tega spora izkaže vprašanje, kakšen je bil status sredstev, ki so bila odvajana ob nakupu stanovanj v višini 1,5% ob prehodu na KS, glede na to, da so bila ta sredstva nakazana KS in torej kakšen je bil status teh ob nakupu spornih nepremičnin, glede na to, da sta kot kupca nastopali KS. V kolikor je ob prenosu teh sredstev v KS prišlo do prehoda teh iz zasebne v družbeno sfero, potem je potrebno pritrditi prvostopnemu sodišču, da je bilo nadaljnje razpolaganje KS s temi sredstvi oziroma z nepremičninami, ki so bile z njimi kupljene, zakonsko omejeno. V kolikor pa so ta sredstva ohranila status zasebnih sredstev, potem temu ni tako.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka trdila, da so se sporne nepremičnine financirale iz sredstev etažnih lastnikov, ki so s privatizacijo nepremičnin po samem zakonu postali lastniki spornih nepremičnin, v sorazmerju s svojimi lastninskimi deleži. Trdila je, da so se ti organizirani v KS odločili, da bo KS opravljala zanje naloge upravljanja in gospodarjenja z navedenimi nepremičninami, vse za zadovoljevanje njihovih interesov. Do prenosa sredstev in sklenitve sporne Pogodbe naj bi prišlo na podlagi odločitve lastnikov stanovanj v soseski, z namenom zaščite oziroma varovanja navedenih prostorov, gospodarjenja z njimi in vzdrževanja skupnih funkcionalnih površin iz sredstev, ki so pri tem pridobljena. Trdila je, da sporni prostori niso bili nabavljeni iz proračunskih sredstev oziroma sredstev, ki bi jih bilo moč opredeliti kot družbena sredstva ter da zato za razpolaganje z njimi ni bilo omejitev.

Pritožbeno sodišče ne more pritrditi toženi stranki, da so lastniki stanovanj s privatizacijo nepremičnin že po samem zakonu postali lastniki spornih nepremičnin (zgolj zato, ker so bile te (so)financirane z delom sredstev, ki jih je moral investitor odvajati od prodaje stanovanj). Za takšne trditve ni najti zakonske opore. Poleg tega iz predloženih dokazov ne izhaja, da je bil nakup spornih nepremičnin 100% financiran iz sredstev lastnikov stanovanj. Iz pogodbe št. 427/81-05-57, sklenjene med KS U. in KS Z. kot kupcema dne 17.12.1981 in I. kot prodajalcem, namreč izhaja (kot je to ugotovilo prvostopno sodišče), da je prodajalec na račun kupnine že prejel sredstva, ki so bila zbrana od stanovanjskega dela lamel v višini 2.922.612,64 din, preostanek (4.191.204,46 din) pa se je kupec zavezal plačati v roku dvajsetih dni po podpisu pogodbe. Na kakšen način je bil zbran preostanek teh sredstev in kdo jih je prispeval, niti iz trditev pravdnih strank niti iz predloženih dokazov ni razbrati. Še zlasti pa pritožbeno sodišče kot odločilno ugotavlja, da tožena stranka svojih trditev, da so bile sporne nepremičnine (ob predpostavki, da so bile kupljene z zasebnimi sredstvi) izročene KS zgolj v upravljanje, ni prav z ničemer podkrepila. Niti ni konkretneje opredelila, s kakšnim pravnim poslom naj bi bilo to storjeno, kdaj, kdo natančneje so bili udeleženci tega posla in kakšna je bila vsebina tega. Tožena stranka tudi ni pojasnila, na kakšni podlagi so investitorji nakazali sredstva na račun KS. Predložila je zgolj dokazila, ki izkazujejo komunikacijo med KS in investitorji. Dokazov, ki bi izkazovali, da sta bili KS v teh poslih le izpolnitvena pomočnika, tožena stranka ni predložila. Predložila je le dokaze za trditve, da so bile sporne nepremičnine sofinancirane z delom sredstev, ki so bila odvajana ob nakupu stanovanj, kar pa še ne dokazuje, da sta bili KS le izpolnitvena pomočnika. Tožena stranka bi v podporo trditvam, da sporne nepremičnine niso bile družbena lastnina, ob ugotovljenih dejstvih, ki jih je izpostavilo že prvostopno sodišče:

- da sta S. K. in SGP G. sredstva nakazala KS,

- da sta ti nastopali kot kupca nepremičnin ter kot pogodbeni stranki tudi po sporni pogodbi o prenosu nepremičnin,

morala vsaj konkretneje pojasniti, kako in na kakšnih podlagah so bili opravljeni prenosi sredstev, ki so bila odvajana pri prodaji stanovanj od kupcev stanovanj na KS, pa tega ni storila. Zatrjevano dejstvo, da so bile nepremičnine kupljene s sredstvi, ki so bila odvajana pri nakupu stanovanj, namreč samo po sebi še ne dokazuje, da kupljene nepremičnine niso postale družbena lastnina. Česa takšnega ne dokazujejo niti ostala zatrjevana dejstva in okoliščine, niti ostali predloženi dokazi.

Pritožbeno sodišče med drugim ugotavlja, da je status sredstev KS opredeljen (tudi) v določbah 37. člena Statuta KS U. (B 3) oziroma 36. člena Statuta KS S. (B 2; ki sicer v času sklenitve kupoprodajne pogodbe še nista veljala, tistih, ki sta veljala, pa tožena stranka ni predložila) po katerih je premoženje krajevne skupnosti družbena lastnina v upravljanju krajevne skupnosti, premoženje krajevne skupnosti pa sestavljajo vse stvari in pravice, ki jih pridobi krajevna skupnost ob ustanovitvi oziroma kasneje z opravljanjem svoje dejavnosti, kar bi kazalo, da so sredstva ob prehodu v KS, v kolikor ni nasprotnih dokazov, postala družbena lastnina.

Ker torej toženi stranki ni uspelo izkazati, da sredstva, s katerimi so bile kupljene sporne nepremičnine in zatorej tudi te nepremičnine niso bile družbena lastnina, je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je bil prenos z njimi omejen in to tudi pravilno argumentiralo. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča glede ugotovljene ničnosti spornega posla, se ji pridružuje ter v celoti sprejema razloge, s katerimi prvostopno sodišče utemeljuje ugotovitve o omejitvah razpolaganja s premoženjem KS z razlago določb Zakona o lokalni samoupravi in Zakona o prometu z nepremičninami. Prvostopno sodišče je pravilno zaključilo, da določbe ZLS (3. odstavek 51. člena) o prepovedi neodplačnega razpolaganja s premoženjem občine (ob ugotovitvi, da je na področju premoženjskega delovanja takratnih KS obstajala pravna praznina) veljajo tudi za KS kot sestavni del občine. Tako občine kot KS morajo (in so morale) ravnati v javnem interesu in s premoženjem ravnati kot dober gospodar (2. odstavek 51. člena ZLS). Neodplačni prenos spornih nepremičnin (za katere ni bilo ugotovljeno, da ne bi bile družbena lastnina) na toženo stranko takšnega ravnanja ne potrjuje. Pritožbeno sodišče tako ne more pritrditi pritožniku, da so v času sklepanja sporne pogodbe krajevne skupnosti samostojno odločale oziroma sprejemale sklepe ("na podlagi pooblastil sprejetih s statutarnim sklepom po ukinitvi skupščin in krajevnih skupnosti, ki so bile sestavljene iz predstavnikov takratnih oziroma že bivših DPO") na področju razpolaganja z nepremičninami. Prvostopno sodišče je zatorej pravilno materialno pravno odločilo, da je Pogodba (o brezplačnem) prenosu spornih nepremičnin na toženo stranko nična, in nato pravilno uporabilo določbe ZOR o pravnih posledicah ničnosti pogodbe.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da ima sporne nepremičnine v posesti tožena stranka. Zato ji je utemeljeno naložilo, da jih mora vrniti v posest tožeči stranki. Ker pa je ugotovilo, da je tožena stranka v zemljiško knjigo vpisana le kot lastnica nepremičnin parc. št. 1242, se oblikovalni del sodbe na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila utemeljeno nanaša le na te nepremičnine.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s prvostopnim sodiščem, da sta poslovni prostor v izmeri 89,40 m2 v l. 22 in skladiščni prostor v izmeri 10,83 m2 , oba na naslovu G. 22, L., dovolj identificirana (opredeljena), upoštevaje natančno izmero le-teh, lego prostora v lameli 22 ter dejstvo, da se tožba nanaša na prostore, ki so predmet pogodbe z dne 17.12.1994. Prvostopno sodišče je zato utemeljeno zavrnilo opredelitev "v pritličju" za poslovni prostor v l. 22 (glede katerega je bilo sporno, ali se nahaja v pritličju ali v kleti). Tožena stranka pa niti ni trdila, da bi se morda enak poslovni prostor, kot je sporni v l. 22 nahajal tudi v pritličju, kar eventualno bi lahko predstavljalo problem ob morebitni izvršitvi sodbe. Pritožnik pa niti ne pove, v kakšnem smislu naj bi bili prostori "premalo opisani in opisani narobe". Prostori so opisani tako, da je odločbo mogoče izvršiti. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana.

Trditve pritožnika, da tožena stranka teh prostorov nima v posesti, so nedopustne pritožbene novote, saj tožena stranka česa takega tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, niti ne trdi, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde (1. odstavek 337. člena ZPP).

Očitki prvostopnemu sodišču, da iz sodbe ni razbrati, na katere listine in dele je sodbo oprlo, niso utemeljeni, saj je iz sodbe to mogoče razbrati. Nekonkretizirane so trditve pritožnika, da vsebina listin ni razlagana v skladu z "drugimi" predpisi. Tudi ni moč pritrditi pritožniku, da sodba nima dokazne ocene zaslišanih prič in drugih izvedenih dokazov. V kolikor prvostopno sodišče katerega od dokazov ni izrecno ocenilo, je očitno zaključilo, da ta ni relevanten za odločitev. Pritožnik pa niti ne pove, kako naj bi to vplivalo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in glede česa.

Ker upoštevaje zgoraj navedeno za odločitev v zadevi ni odločilen namen ustanovitve R. C. z.o.o., njena organiziranost in delovanje, pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na trditve pritožnika v zvezi s tem. Soglaša pa z razlago prvostopnega sodišča o tem, kakšen je namen zadruge glede na določbe Zakona o zadrugah, z vidika pomena prenosa poslovnih prostorov v njeno "upravljanje".

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z oceno prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni izkazala, da bi sporni prostori predstavljali skupne prostore, ki so v solastnini etažnih lastnikov.

Neutemeljeni so očitki pritožnika, da je obrazložitev sodbe v zadnjem stavku strani 8 v nasprotju sama s seboj in popolnoma nerazumljiva. Zaključke prvostopnega sodišča, da tožeča stranka oziroma KS v zemljiško knjigo niso bile vpisane kot lastnice spornih nepremičnin, v sled česar je tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala "vrnitev" teh nepremičnin "v last" zavrnilo, je namreč potrebno razlagati v kontekstu določbe 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, po kateri je bil kot pridobitni način za nepremičnine določen vpis v javno knjigo. Navedena ugotovitev ne vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila proti toženi stranki, za katero pa je prvostopno sodišče ugotovilo, da je vpisana kot lastnica dela nepremičnin. Zato je prvostopno sodišče tožbenemu zahtevku v tem delu utemeljeno ugodilo.

Ni moč pritrditi pritožniku, da je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožnica s prevzemom krajevne skupnosti prevzela le z zakonom določene naloge, njune delavce in obveznosti, ne pa tudi premoženja. To je prvostopno sodišče zapisalo v uvodu, ko je povzemalo trditve pravdnih strank, zato navedeno ne predstavlja njegove ugotovitve.

Ob povedanem se izkaže, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke, razvidnem iz točk 2., 3., 4. in 6. izreka odločbe ugodilo. Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.