VSK sodba I Cp 1013/2006

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi:
"Toženki se prepoveduje kakršnokoli poseganje v tožničino parcelo št. 1064/2, vl. št. 1452 k.o. P. in se je v bodoče dolžna vzdržati vsakršnega ravnanja, ki bi posegalo v lastninsko pravico, ki jo ima tožnica na tem zemljišču, zlasti pa se ji prepoveduje posegati v to zemljišče z gradnjo betonske pohodne obrobe - terase s ploščicami oziroma kamenjem, da ne bo izvršbe."
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki kot stroške pritožbenega postopka znesek 163,99 EUR v petnajstih dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne dalje do plačila.

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v P. razsodilo, da se toženki prepoveduje kakršnokoli poseganje v tožničino parc. št. 1064/2, vl. št. 1452 k.o. P. in se je dolžna v bodoče vzdržati vsakršnega ravnanja, ki bi posegalo v lastninsko pravico, ki jo ima tožnica na tem zemljišču, zlasti se ji prepoveduje posegati v to zemljišče z gradnjo betonske pohodne obrobe, terase s ploščicami oz. kamenjem, da ne bo izvršbe. Sklenilo je tudi, da je toženka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 40.720,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Proti takšni sodbi se pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Z izpodbijano sodbo je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka posegla v lastninsko pravico, ki jo ima tožnica na parc. št. 1064/2 k.o. P.. Ugotovilo je sicer, da tožena stranka pri odstranitvi navedene obrobe ni vztrajala, ker zato ni imela več ekonomskega interesa zaradi ureditve razmer, je pa upravičena terjati zaščito pred nadaljnjimi posegi. Tožena stranka meni, da je izpodbijana sodba nezakonita. Po njenem mnenju je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je v obrazložitvi navedlo, da je v dokaznem postopku prečitalo listine, ki so v spisu, ne da bi pri tem navedlo, katere listine je vpogledalo. Hkrati je navedlo, da je zavrnilo nepotrebne dokaze, kot sledi iz sklepa, sprejetega na glavni obravnavi, ne da bi v sodbi navedlo, katere predlagane dokaze je zavrnilo in zakaj jih šteje za nepotrebne. Zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Ne da bi opravilo ogled, je zgolj na podlagi podatkov, ki jih je predložila tožeča stranka in na podlagi vpogleda v mapno kopijo, ugotovilo, da je toženka s svojim ravnanjem posegla čez mejo svoje nepremičnine. Brez opravljenega ogleda in samo na podlagi nedokazanih navedb tožeče stranke sodišče ni imelo nobene podlage za tako ugotovitev. Napačno je štelo, da je med strankama nesporno, da je tožnica na novo tlakovala teraso in obrobo in se sploh ni opredelilo do njenih navedb, da je samo obnovila obrobo, ki je že obstajala. Predvsem pa na mapni kopiji na noben način ni mogoče označiti dela nepremičnin v širini 15 cm, saj zaradi zmanjšanega merila (1:1000) take razdalje na mapni kopiji ni mogoče označiti ali prikazati. Sodišče je nekritično sledilo navedbam tožeče stranke in se je zaneslo samo na njene izpovedbe o tem, kje poteka meja, ni pa opravilo ogleda in je povsem prezrlo navedbe tožeče stranke, da je vsa dela opravljala izključno na svojem zemljišču. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo. Po členu 42 ZTLR, ki je veljal v času vložitve tožbe, lahko lastnik v primeru, kadar ga kdo tretji neutemeljeno vznemirja, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha. Iz izpovedbe tožeče stranke, ki ji je sodišče sledilo in nanjo oprlo svojo odločitev, pa izhaja, da tožena stranka odkar je tožeča stranka postavila ograjo, ne posega več v parcelo tožeče stranke. To pa pomeni, da ni nobenega razloga za izdajo sodbe, s katero se toženki naloži prepoved vznemirjanja. Ker sodišče ni ustrezno obrazložilo svoje odločitve in ker ni ugotovilo pravno relevantnih dejstev o tem, na kateri parceli je tožena stranka sploh izvršila zatrjevana dela, je sodba nezakonita. Po ugotovitvi, da je morebitno vznemirjanje lastninske pravice, tudi če je res obstajalo, že prenehalo, pa tožeča stranka ni upravičena do varstva kakršno zahteva.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo dokaze, na katere je oprlo svojo odločitev, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen, ter mu je zato ugodilo. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka v letu 2001 obnovila pločnik ob hiši, vendar tožena stranka trdi, da je obnovila pločnik kot je ped tem že bil, predvsem pa, da je lastnica in posestnica spornega zemljišča najmanj v obsegu njenega pločnika. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnica dokazala, da je lastnica parcele, na kateri je toženka izvršila sporni poseg iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo. Takšnega zaključka pa iz navedb tožene stranke ni mogoče napraviti. Višje sodišče sicer nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka leta 2001 obnovila pločnik oz. pohodno obrobo ob svoji hiši. Iz navedb tožene stranke namreč izhaja, da je sporni poseg izvedla in z deli zaključila dne 3.10.2001. Res je tudi, da iz tožničinega pisma z dne 18.11.2001 (dokazna priloga A6 v spisu) izhaja, da je tožnica sporni poseg tožene stranke opazila oktobra in novembra leta 2001, prav tako je tudi res, da iz navedenega pisma izhaja trditev tožeče stranke, da je tožena stranka na zahodni strani vzdolž celotne dolžine v smeri sever jug za 15 cm posegla v vzhodni del njene parc. št. 1064/2 k.o. P.. Kot se je sicer pravilno vprašalo sodišče prve stopnje, je v tem sporu pomembno le to, ali je tožena stranka s svojim dejanjem posegla v lastnino tožnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dokazni postopek pokazal, da je toženka z nespornim gradbenim posegom posegla v tožničino parcelo v obsegu, ki ga tožnica zatrjuje. Takšen zaključek po navedbah sodišča prve stopnje izhaja iz tega, da je tožnica na mapni kopiji (dokazna priloga A5 v spisu) označila toženkin poseg v njeno parcelo št. 1064/2 k.o. P. in označila, kje je toženka izvedla pohodno obrobo in tudi del te obrobe, s katerim je posegla v njeno parcelo. Zaključek je oprlo tudi na fotografije, zaslišanje tožnice in mapno kopijo, iz katerih po ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka postavila ograjo med parcelama št. 1064/2 in 1060/5 in 1060/9 k.o. P. in še, da je tožnica na zaslišanju prepričljivo povedala, da so mejne točke med obravnavanimi parcelami postavljene in toženka dobro ve, kje poteka meja med njeno parcelo in parcelo št. 1060/5 k.o. P.. Zaključek je sodišče prve stopnje gradilo še na izjavi tožeče stranke, da je prej omenjeno ograjo postavila znotraj svoje parcele št. 1064/2 k.o. P. in sicer 35 cm v svojo parcelo in v eni točki okoli 25 cm v svojo parcelo, če pa bi jo postavila na mejni črti med parcelama št. 1064/2 k.o. P. in 1060/5 k.o. P., bi njena ograja stala približno 10 cm proti vzhodu na toženkini sporni pohodni obrobi. Vendar pa takšni razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v utemeljitev svoje odločitve, ne zdržijo kritične presoje. Dokazno breme je na strani tožeče stranke. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo povedala, da je le obnovila pločnik v obsegu kot je že bil in sicer na zemljišču, na katerem je lastnica in posestnica. Zatrjevanja tožeče stranke o obsegu posega tožene stranke v njeno parcelo št. 1064/2, kar je tožeča stranka dokazovala tako, da je sporni poseg označila na mapni kopiji izdelani v merilu 1:1000, ter navedba, češ, da tožena stranka že ve, kje so mejne točke, nimajo nikakršne teže. Tudi sama postavitev ograje v odnosu na pločnik oziroma pohodno obrobo ne dokazuje ničesar, saj sodišče z ogledom na kraju ob pomoči geometra ni ugotavljalo kje navedena ograja stoji, prav tako ni s pomočjo geometra ugotavljalo, kje poteka meja med parcelama pravdnih strank, oziroma, ali sporni pločnik res sega v parcelo tožnice v obsegu kot ga v tožbi zatrjuje. Vendar pa tožeča stranka takšnega dokaza ni niti predlagala. Zato je pritožbeno sodišče ugotovilo, da z dokazi, ki jih je v potrditev svojih tožbenih navedb ponudila tožeča stranka, spornega dejstva, ki ga zatrjuje (nedovoljen poseg tožene stranke v njeno parcelo št. 1064/2) , ni dokazala. Zato je višje sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (2. točka 358. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v pravdi v celoti propadla, je v skladu s 154. členom ZPP dolžna povrniti toženi stranki potrebne stroške pritožbenega postopka (drugih stroškov namreč tožena stranka ni priglasila) v znesku 163,99 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati v petnajstih dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne dalje do plačila. Te stroške obsegajo stroški odvetnice za sestavo pritožbe v višini 125 odvetniških točk z 20 % DDV na odvetniške storitve in taksa za pritožbo.