VSK sodba I Cp 582/2006

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Prvotožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo (in sklepom o popravi) je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prvotožena stranka dolžna izprazniti ter tožeči stranki izročiti prosto svojih stvari sobi in pomožni prostor v izmeri 38,96 m2, ki se nahajajo v II. nadstropju ter prostore, ki jih zaseda v I. nadstropju in v kleti v samskem domu na naslovu S. v P., stoječem na parc.št. 623 k.o. P., v 15 dneh pod izvršbo. Razsodilo je tudi, da je drugotožena stranka dolžna izprazniti ter tožeči stranki izročiti prosto svojih stvari sobo in pomožni prostor v izmeri 23,04 m2, ki se nahaja v II. nadstropju samskega doma na naslovu S., v P., stoječem na parc.št. 623 k.o. P., v 15 dneh pod izvršbo. Sklenilo je še, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 201.234,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2005 dalje v roku 15 dni pod izvršbo.

Proti takšni sodbi se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje prvotožena stranka, ki izpodbija sodbo v delu pod točko I in III izreka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, le podrejeno, da se sodba v tem delu razveljavi in zadeva vrne v novo obravnavanje in odločitev. Navaja, da je sodba v pobijanem delu nepravilna. Prvo sodišče je spregledalo bistveno okoliščino v konkretni zadevi in sicer vsebino sklepov o dodelitvi v uporabo spornih prostorov tožencu Đ.. Iz sklepov namreč izhaja, da se mu dodeljujejo v uporabo sobe kot so navedene v sklepih in da je uporaba sob vezana na delovno razmerje, kar pomeni, da jih lahko uporablja, dokler je zaposlen pri tožeči stranki. Navedeni sklepi niso pogodbe, še manj zakupne pogodbe in zato ni moč uporabljati določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kvečjemu določbe ZSR oziroma SZ. Pa tudi, če bi jih bilo mogoče uporabljati, je vsebina sklepov taka, da onemogoča uporabo določbe 597. člena ZOR, saj izključuje odpoved dokler je toženec v delovnem razmerju s tožečo stranko, oziroma, dokler mu tožeča stranka ne ponudi nadomestnih ustreznih prostorov.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tega pa sedaj tožena stranka v pritožbi več tudi ne izpodbija, je tožeča stranka, oziroma njen pravni prednik, uporabljala prostore na S. v P. za nastanitev posameznikov oziroma kot samski dom. Prvotožena stranka je pridobila pravico uporabe na prostorih, razen na tistih, ki jih zaseda brez pravnega naslova, na podlagi sklepov tožeče stranke kot lastnice samskega doma z dne 24.2.1987 ter 25.9.1996 (priloga A/14 in A/15 spisa). Pritožba, ki graja odločitev sodišča prve stopnje, in sicer, da je odpoved uporabe spornih prostorov izključena dokler tožeča stranka toženi stranki ne ponudi ustreznih nadomestnih prostorov, ni utemeljena. Določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS 38/86; dalje: ZSR), ki je veljal v času izdaje prvega sklepa o dodelitvi sobe in Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 18/91 in 21/94; dalje: SZ), ki je veljal v času izdaje drugega sklepa, se glede na izrecno določbo 4. člena ZSR oziroma 3. člena SZ, po kateri dodeljeni prostori v samskem domu niso stanovanja namreč ne morejo uporabiti v obravnavani pravdni zadevi, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je treba uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) materialnopravno pravilen. Res je sicer, da je iz sklepa tožeče stranke z dne 25.9.1996 o dodelitvi sodbe v uporabo prvotoženi stranki razvidno, da je uporaba sobe vezana na delovno razmerje, vendar pa navedena določba ne pomeni, da prvotožencu ni možno odpovedati uporabe prostorov, čeprav je še zaposlen pri tožeči stranki. Pomeni le, da bi mu v vsakem primeru prenehala pravica uporabe prostorov, če ne bi bil več zaposlen pri tožeči stranki. Kot je bilo že pojasnjeno z izpodbijano sodbo, Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 1. odstavku 597. člena določa, da zakupna pogodba, katere trajanje ni določeno, preneha z odpovedjo, ki jo lahko vsaka stranka da drugi, spoštujoč določen odpovedni rok. Sodišče je torej štelo, da prvotoženec prostorov, ki so mu bili dani v uporabo na podlagi že omenjenih sklepov, ni uporabljal brez pravne podlage. Dogovor je bil tudi realiziran, saj med strankama ni sporno, da prvotoženec uporablja sporne prostore v samskem domu. Zato so navedbe prvotoženca, da sklepi niso pogodbe, pravno nepomembne. Tožeča stranka je prvotožencu s sklepom izdanim dne 9.9.2000 odpovedala zakupno pogodbo oziroma pravico rabe sob v samskem domu s trimesečnim odpovednim rokom. Prvotožena stranka prostorov v trimesečnem odpovednem roku ni izpraznila, po izteku tega roka jih zaseda brez pravnega naslova in je zato odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je prvotožena stranka s pritožbo propadla, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).