VSK sodba I Cpg 2/2005

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči znesek 2.905.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2001 do plačila in ji povrniti nastale stroške, vse v osmih dni pod izvršbo, zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna toženi povrniti v znesku 160.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2004 dalje do plačila v 15-tih dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zahtevku ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je v celoti dokazala, da ji je škoda nastala in da je škodo uveljavljala le v višini dejanskih materialnih stroškov, o čemer je predložila verodostojne listine - račune. Zaračunala je stroške izdelave nove table, reklamnih panojev in usmerjevalnikov, potem ko se je zgradil bencinski objekt. Tožena stranka je tožeči stranki tudi zagotovila, da ji bo povrnila škodo, ki ji bo nedvomno nastala zaradi izgradnje bencinske črpalke. Sicer pa objekt bencinske črpalke že sam po sebi pomeni škodo zaradi številnih emisij, kot so bencinski plini, ropot avtomobilov in tako naprej, poleg tega pa je objekt tožeči stranki tudi zaprl pogled. Tožeča stranka je predlagala za dokaz dogovora med pravdnima strankama o odškodnini zaslišanje predstavnikov tožeče in tožene stranke, tak dokazni predlog pa je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo, utemeljeno oprlo na določilo 3. odst. 156. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožeča stranka tudi po mnenju pritožbenega sodišča škode, ki jo je zatrjevala, ni dokazala, pri čemer je sodišče prve stopnje upravičeno ugotovilo, da za znesek 1.950.638,53 SIT iztoževane škode ni predložila sploh nikakršnega dokaza. Nastalo škodo je izkazovala s priloženimi računi, to naj bi bila škoda za postavitev reklamne table, za postavitev usmerjevalnikov in za oglaševanje na panojih in dnevnih časopisih, vendar je sodišče prve stopnje povsem sprejemljivo obrazložilo, zakaj meni, da pri tej škodi ne gre za nedopustno škodo. Takega zaključka sodišča prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pavšalne navedbe tožeče stranke v pritožbi ne morejo omajati. Sklicevanje tožeče stranke, da naj bi ji nastala škoda tudi zaradi nedovoljenih imisij in zaradi tega, ker ji je tožena stranka z bencinskim servisom zaprla pogled, pa je sploh drug tožbeni temelj in pomeni spremembo tožbe v pritožbenem postopku, kar po 1. odst. 184. čl. ZPP niti ni dopustno. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali ni bila morda med pravdnima strankama dogovorjena povrnitev nastale škode. Tožeča stranka pa v tej smeri ni postavila niti določnih trditev, da ji je tožena stranka obljubila povrnitev škode v točno določenem znesku, zato je povsem utemeljeno sodišče prve stopnje zavrnilo tudi nadaljnji dokazni predlog tožeče stranke na zaslišanje predstavnikov obeh pravdnih strank, ki naj bi sodelovale pri razgovorih o odškodnini. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.