VSK sklep I Cp 198/2007

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je zahtevek za spremembo priimka ml. A. C., rojenega 2.11.1996 materi M. M. in očetu H. C., v nov priimek M., utemeljen.

Zoper sklep se je nasprotni udeleženec pritožil. Meni, da so kršene njegove pravice roditelja iz 113. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in tudi določbe 2. in 3. tč. 20. čl. Zakona o osebnem imenu, na katere je sodišče prve stopnje oprlo odločitev. V nadaljevanju pritožbe opisuje, kako je z bivšo ženo, M. M., živel v izvenzakonski skupnosti, ko se jima je rodil tudi sin A. C., kako so se začele v skupnosti pojavljati težave, vzroke zanje ter zaključi, da so njega osebno poskušali diskreditirati in razvrednotiti z navedbami, da kot musliman in Albanec ni zanesljiv, da je nedelaven in socialno ter materialno nekultiviran. Podal je argumente v svoj bran, predvsem na CSD in v več pravdah, ki so bile sprožene zoper njega, vedno s strani M.. Vse ustanove so v celoti prisluhnile njim, njemu pa v ničemer. Sedaj si je uredil družino. S sedanjo ženo ima tri hčerke. Zanje vzorno skrbi. Glede 113. čl. ZZZDR je izvrševal in bil pripravljen izvrševati roditeljsko pravico z vso odgovornostjo. Takrat je bil pač finančno šibkejši člen in kot tujec se imoviti novogoriški rodbini M. ni zdel primeren, zato je bil grobo izključen in naknadno deležen šikan in blatenja. Glede na določbe Zakona o osebnem imenu poudarja, da je aktivno sodeloval v postopku pri CSD in pri izvedenki, kjer je odločno nasprotoval spremembi imena svojega sina A.. Nazadnje je celo pristal, da bi imel sin dva priimka. Argumenti, ki so jih uporabili M., niso utemeljeni in pomenijo samo demonstracijo "navideznega strahu", ki je pač v nasprotju z njihovimi prikritimi željami, da izbrišejo sleherno sled za njim kot očetom, kot tujcem, muslimanom, kot navadnim siromašnim zidarjem, njim neenakim, ki jim utegne biti le v posmeh in sramoto. Zbirokratiziranim in neživljenjskim ustanovam, kot so CSD in tudi mnenje izvedenke - psihologinje, ki je zadevo ocenila na tak način, da je upoštevale le M. in njega ignorirala, je pritrdil in povzel v sklepu tudi sodnik okrožnega sodišča. Želi, da se ga obravnava kot stranko v postopku, se prisluhne njegovim argumentom in predlogom ter tudi njegovim željam. Predlaga odpravo sklepa, rojstni priimek njegovega sina naj ostane.

Predlagatelja sta na pritožbo odgovorila. Dejstvo je, da je nasprotni udeleženec predlagatelja in mater zapustil na grd način, odšel, ne da bi pojasnil ravnanje. Vsa prizadevanja za vzpostavitev stikov z otrokom pa ostanejo vedno le na verbalni ravni. Doslej za otroka nasprotni udeleženec ni plačal še niti tolarja preživnine. Je nezaposlen, zato lahko skrbi za svoje tri hčerke, ki so vključene v vzgojno varstveni zavod - otroški vrtec. Pritožba tudi sicer nič relevantnega ne navede, kar bi lahko vplivalo na zahtevek po utemeljenosti spremembe priimka.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljena dejstva materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa tudi procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni storilo. Po določbi 10. čl. Zakona o osebnem imenu (ZOI-1, Ur. l. RS št. 20/2006, ki velja od 11.3.2006) se že določeno osebno ime lahko spremeni mladoletnim in polnoletnim državljanom. Če se spreminja osebno ime mladoletni osebi, je potrebno tudi njeno soglasje, če je otrok že dopolnil 9 let, in je glede na svoj osebnostni razvoj sposoben izraziti svojo voljo (12. čl.). Da jo je, je ugotovljeno, otrok jo je tudi izrazil, dopolnil je 9 let in je taka, da si želi spremembo osebnega imena. Po določbi 2. odst. 20. čl. v primeru, če starši živijo ločeno, kot v konkretnem primeru, lahko zahteva spremembo osebnega imena otroka tisti od staršev, pri katerem otrok živi oz. kateremu je zaupan v varstvo in vzgojo, če s tem soglaša drugi od staršev. Ta primer ni podan, saj nasprotni udeleženec s spremembo imena ne soglaša. V takem primeru staršema sporazumno odločitev pomaga doseči Center za socialno delo (3. odstavek). Do sporazumne odločitve ni prišlo. Pritožnik pa ob tem spregleda določbo 4. odst. 20. čl., po kateri v primeru, če se starša tudi ob pomoči Centra za socialno delo ne sporazumeta o otrokovem novem osebnem imenu, o utemeljenosti zahtevka odloči sodišče v nepravdnem postopku na predlog enega ali obeh staršev (predlog je podala tudi mati - l.št. 1 in 192 spisa). Izkazano je, da sta se starša ob sodelovanju Centra za socialno delo poskušala sporazumeti, do sporazuma ni prišlo. Zakaj naj bi bile kršene določbe 113. čl. ZZZDR ni jasno, saj le ta določa, da v primerih, ko se starša v primerih iz 2. odst. 113. čl. ZZZDR ne moreta sporazumeti glede vprašanj, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, o tem (glede na korist otroka) odloči na predlog enega ali obeh staršev sodišče v nepravdnem postopku. V postopku je bilo pridobljeno tudi mnenje Centra za socialno delo N. dne 3.4.2002, naknadno pa je sodišče določilo tudi izvedenca. Sodišče prve stopnje je ocenilo mnenje izvedenke kot strokovno in prepričljivo, ga sprejelo, ugotovilo odločilne okoliščine, na podlagi katerih je sprejelo sklep, da je sprememba imena otroku v korist in za to odločitev oz. te zaključke navedlo prepričljive in argumentirane razloge. Pritožnik z navedbami, zakaj je prišlo do razpada skupnosti, ne more vzbuditi dvoma v utemeljenosti teh zaključkov, pritožbene trditve, da se ga postopku v postopku ni enakopravno obravnavalo, pa ostajajo le na ravnih pavšalnih trditev, ki opore tudi v podatkih spisa nimajo, saj je v postopku tvorno sodeloval, enako kot zakonita zastopnica mladoletnega otroka, sodna izvedenka za psihologijo H. M. Č. je opravila tudi psihološki pregled, tako otroka, kot očeta in matere. Ko sodišče odloča o spremembi imena otroka, je odločilna korist otroka, ki je v tem primeru ugotovljena, in je ta korist glavno vodilo pri odločanju (3. čl. Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah - U.l. RS, št. 35/92, MP št. 9). Ker je odločitev v interesu otroka, kot je obširno pojasnjeno v razlogih izpodbijanega sklepa, je odločitev pravilna in zakonita ter pritožba zato neutemeljena ter jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku).