VSL sodba I Cpg 123/2006

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 4. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek stroškov pravdnega postopka, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti drugotožeči stranki pravilno glasi 166.815,00 SIT.
2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenih izpodbijanih delih (1., 2., 4. in 5. točke izreka) sodbe sodišča prve stopnje potrdi.
3. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravno dejanje drugotožeče stranke storjeno v korist tožene stranke in sicer nalog njegovemu dolžniku XX d.o.o. L., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 500.000,00 SIT toženi stranki ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 23.7.2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega plačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 500.000,00 SIT, brez pravnega učinka napram stečajni masi drugotožeče stranke (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo v stečajno maso drugotožeče stranke zneska 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2003 do plačila (2. točka izreka). Obrestni del tožbenega zahtevka za čas od 23.7.2002 do 9.12.2003 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvotožeče stranke v višini 33.600,00 SIT in drugotožeče stranke v višini 369.818,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2005 do plačila (4. točka izreka). Odločilo je tudi, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (5. točka izreka).

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču

predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožeči stranki na pritožbo nista odgovorili.

Iz pritožbenih navedb izhaja, da pritožnica izpodbija sodbo v tistem delu, s katerim ni uspela v postopku pred sodiščem prve stopnje (1., 2., 4. in 5. točka izreka), zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu preizkušalo izpodbijano sodbo (1. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi prvostopenjsko sodišče moralo tožbo zavreči že ob vložitvi tožbe zaradi neodpravljive pomanjkljivosti pri opredelitvi tožene stranke. Tožeča stranka je res v tožbi kot toženo stranko opredelila "D. V. V. d.o.o., D. 45, L.". Iz takšne opredelitve tožene stranke ni razvidno, ali je tožeča stranka tožbo vložila zoper fizično osebo ali zoper družbo kot pravno osebo, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno postopalo, ko je tožečo stranko pozvalo na odpravo pomanjkljivosti, saj je šlo za nerazumljivo vlogo (1. odst. 108. čl. ZPP). S pripravljalno vlogo z dne 6.1.2004 je tožeča stranka to nerazumljivost odpravila z opredelitvijo tožene stranke kot "D. V. V. s.p., M. 45, L.". S to vlogo je tožeča stranka nedvoumno izkazala, da kot toženo stranko opredeljuje fizično osebo (V. V.) s položajem samostojnega podjetnika. Z vlogo z dne 1.6.2004 pa je drugotožeča stranka opredelitev tožene stranke popravila in kot toženo stranko opredelila V. V., Mg. 2, Z., kateremu je bila 8.6.2004 tudi vročena tožba. Pravno zmotno je stališče pritožnika, da je tožeča stranka zgolj s tem, ko je ob prvi popravi tožbe kot toženo stranko opredelila samostojnega podjetnika, ki v trenutku vložitve tožbe ni več opravljal svoje dejavnosti, storila neodpravljivo pomanjkljivost v tožbi. Samostojni podjetnik posameznik je namreč fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost (7. točka 1. člena Zakona o gospodarskih družbah - Ur. l. RS 30/93-139/2004). Iz navedenega razloga zgolj prenehanje opravljanje dejavnosti in s tem izguba statusa samostojnega podjetnika ne pomeni prenehanje samega subjekta, kar bi pomenilo neodpravljivo pomanjkljivost v tožbi v smislu 81. čl. ZPP. S tem, ko je drugo tožeča stranka namesto samostojnega podjetnika opredelila fizično osebo, je zgolj odpravila odpravljivo pomanjkljivost z opredelitvijo pravega naslova tožene stranke, na katerem je bila tožba tudi vročena toženi stranki.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za spor majhne vrednosti, sklicujoč se na okoliščino, da je tožeča stranka poleg denarnega zahtevka uveljavljala tudi oblikovalni zahtevek. V primeru izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika, je izpodbito pravno dejanje brez učinka proti stečajni masi. Od uspeha izpodbijanja je odvisno ali je oseba, v korist katere je bilo dejanje storjeno, dolžna vrniti v stečajno maso prejeto premoženjsko korist iz izpodbijanega dejanja. Oba tožbena zahtevka pa sta neločljivo povezana, saj dajatvenega zahtevka brez oblikovalnega dela zahtevka ne bi bilo. Edini namen izpodbijanja pravnih dejanj je vrnitev premoženjske koristi, ki se izrazi z denarnim zahtevkom, ta pa v konkretnem primeru predstavlja glavnico v višini 500.000,00 SIT, kar izpolnjuje kriterij spora majhne vrednosti v gospodarskih sporih po 1. odst. 495. čl. ZPP.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče prve stopnje postopek najprej vodilo kot postopek v sporu majhne vrednosti. Pritrditi je pritožniku, da iz spisa izhaja, da je sodišče vabilo za 1. narok za glavno obravnavo za dne 14.2.2005 vročalo kot vabilo v postopku za spore majhne vrednosti (glej odredba na list. 29 in pripete vročilnice). Stranke so bile torej očitno opozorjene na procesne omejitve v postopku v sporu majhne vrednosti v smislu 456.čl. ZPP. Kasnejše (pravno zmotne) opredelitve sodišča, da ne gre za spor majhne vrednosti, pa ne vpliva na obseg pritožbenega preizkusa sodbe, ki je bila izdana v takem postopku.

Sodbo, izdano po postopku za spor majhne vrednosti je dopustno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2.odst. 339.čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1.odst. 458.čl. ZPP). Pritožbeno zatrjevanje, da je prvostopenjsko sodišče v postopku neupravičeno upoštevalo tudi vloge drugotožeče stranke, podane po izteku roka za vložitev le-te, pa pomeni uveljavljanje relativne bistvene kršitve postopka po 1.odst. 139.čl. ZPP, ki ni dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti, zato se pritožbeno sodišče z njim ni ukvarjalo.

Iz utemeljitve izpodbijane sodbe izhaja,da je prvostopenjsko sodišče na podlagi trditvene podlage in dokaznih predlogov tožeče stranke v tožbi in tožene stranke v odgovoru na tožbo kot odločilno za odločitev o tožbenemu zahtevku ugotovilo naslednje dejansko stanje:

1Nad drugotožečo stranko je bil 12.6.2003 začet stečajni postopek.

2Z asignacijsko pogodbo z dne 23.7.2002 je drugotožeča stranka (takrat z imenom I. d.o.o. L.) dala nalog družbi XX d.o.o. L. naj izplača toženi stranki znesek 500.000,00 SIT in pooblastila toženo stranko, da nakazani znesek sprejme kot izpolnitev obveznosti drugotožeče stranke do tožene stranke.

3Tožena stranka je istega dne prejela znesek 500.000,00 SIT.

4Tožena stranka je vedela za slab ekonomsko-finančni položaj drugotožeče stranke, oziroma bi morala vedeti, saj je imela do nje terjatev v približni višini 20,000.000,00 SIT že od začetka leta 2001.

Tožena stranka se v pritožbi ponovno sklicuje na zatrjevano pogodbeno razmerje med njim in B. R., v poplačilo katerega naj bi se nanašalo plačilo zneska 500.000,00 SIT. Pritožbena trditev, da je tožena stranka znesek 500.000,00 SIT prejela s strani pokojnega B. R., je nasprotna z njeno trditvijo v odgovoru na tožbo, kjer potrjuje prejem navedenega zneska s strani družbe XX d.o.o. L. To je potrdil v svoji izpovedi tudi toženec, zaslišan kot stranka (glej zapisnik na list. št. 46). V kolikor je pritožbene trditve razumeti kot zatrjevanje, da naj bi toženec prejel sporni znesek v posledici nakazila B. R. družbi XX d.o.o. L. (kar predstavlja osnovni ugovor toženca v odgovoru na tožbo), pa je bilo na njegovi strani trditveno in dokazno breme glede obstoja nakazila B. R. družbi XX d.o.o. L. na izplačilo toženi stranki. Tožena stranka teh trditev iz odgovora na tožbo po mnenju prvostopenjskega sodišča ni uspela dokazati, saj je toženec v svoji izpovedi zanikal, da bi mu B. R. omenjal, da bo dolg plačalo podjetje XX d.o.o. L. Iz navedenega razloga pritožbeno sklicevanje tožene stranke na obstoj pogodbenega razmerja s pokojnim B. R. ne more biti odločilno. Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da za obstoj asignacijskega razmerja ni odločilen podpis asignatarja na asignacijski pogodbi. Zgolj z zatrjevanjem, da sama ni podpisala asignacijske pogodbe z dne 23.7.2002 (A1), tožena stranka ni izpodbila veljavnosti asignacije v smislu pooblastila drugotožeče stranke družbi XX d.o.o. L. kot asignatu na izplačilo spornega zneska toženi stranki. S prejemom nakazanega zneska je tožena stranka očitno nakazilo sprejela. Ker kot rečeno tožena stranka ni dokazala, da je izplačilo spornega zneska posledica nakazila pokojnega B. R., je nerelevantno pritožbeno sklicevanje, da toženi stranki ni dokazano, da ji je bilo znano finančno stanje pokojnega B. R..

Iz dejanskih ugotovitev, ki se tičejo vedenja tožene stranke glede slabega ekonomsko-finančnega stanja drugotožeče stranke v času izpodbijanega dejanja, je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo na subjektivni element izpodbojnosti v smislu 1. odst. 125. čl. ZPPSL. Ob takšnih ugotovitvah pa se je prvostopenjsko sodišče po nepotrebnem ukvarjalo tudi z obstojem domneve iz 4. odst. 125. čl. ZPPSL. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prvostopenjskemu sodišču tudi glede obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti izpodbijanega dejanja, v posledici česar je materialnopravno pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, v posledici katerega je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo povrnitev prejete premoženjske koristi iz izpodbijanega dejanja.

Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP, je pritožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijano 1. in 2. točko izreka sodbe, zavrnilo in v tem delu prvostopenjsko sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Utemeljena pa je pritožba v tistem delu, kjer tožena stranka izpodbija odločitev o priznanih stroških postopka drugotožene stranke. Pritožnik izpodbija prvostopno odločitev v tistem delu, v katerem je sodišče drugotožeči stranki priznalo tudi povečanje priznanih stroškov pooblaščencu za 100 % iz naslova specialističnih znanj, sklicujoč se na določbo 5. čl. Odvetniške tarife. Res je, da 1. odst. 5. čl. Odvetniške tarife omogoča odvetniku specialistu, da vrednost opravljene storitve za stranko po 4. čl. tarife poveča za največ 100 %. Hkrati pa 2. odst. istega člena opredeljuje, da sodišča niso dolžna upoštevati zvišanja iz prejšnjega odstavka pri odmeri stroškov zastopanja. V skladu s 1. odst. 155. čl. ZPP upošteva sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Zgolj dejstvo, da je stranko, ki je v pravdi uspela, zastopal pooblaščenec, ki ima v skladu s 1. odst. 53. čl. Zakona o odvetništvu priznan naslov specialista določene smeri, ne pomeni, da so zaradi tega stranki avtomatično kot potrebni stroški nastali stroški v višini odvetniške tarife s povečanjem po 1. odst. 5. člena tarife. Da bi stranka tovrstne povečane stroške lahko utemeljila kot potrebne stroške postopka, bi pri priglasitvi svojih stroškov morala izkazati, da je bilo za njen uspeh v postopku odločilna uporaba posebnega strokovnega ali specialističnega znanja, ki odvetniku daje podlago za višji obračun v smislu 1. odst. 5. čl. Odvetniške tarife. Ker drugotožeča stranka ob priglasitvi stroškov v tej smeri ni ponudila ustreznih trditev, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za obračun potrebnih stroškov drugotožeče stranke z upoštevanjem 1. odst. 5. čl. Odvetniške tarife.

Okoliščina, da gre za postopek v sporih majhne vrednosti, pa je po mnenju pritožbenega sodišča odločilna tudi za opredelitev potrebnih stroškov drugotožeče stranke v postopku. Sodišče prve stopnje drugotožeči stranki ne bi smelo priznati kot potrebnih stroškov stroške za sestavo vlog, podanih po izteku roka iz 452. čl. ZPP (pripravljalne vloge z dne 4.2.2005, 24.5.2005 in 7.7.2005). Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. čl. ZPP odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka, ki jih mora tožena stranka povrniti drugotožeči stranki (4.točka izreka izpodbijane sodbe), spremenilo tako, da je kot potrebne stroške postopka (od stroškov, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje) drugotožeči stranki priznalo stroške za priglasitev stranske intervencije - 50 točk (4. točka tar. št. 19 OT), pristop na prvi narok 14.2.2005 - 300 točk (1. točka tar. št. 20 OT), zastopanje na naroku 6.4.2005 in 13.6.2005 - 2 x 75 točk (3. točka tar. št. 20 OT), zastopanje na naroku 23.5.2005 in 28.9.2005 - 2 x 150 točk (2. točka tar. št. 20 OT) ter materialnih stroškov po 3. odst. 13. čl. odvetniške tarife - 16 točk. Skupni znesek potrebnih stroškov za odvetniške storitve znaša 816 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke (110,00 SIT) in 20 % DDV znaša 107.712,00 SIT. Ob upoštevanju plačane takse za sodbo (59.103,00 SIT) znašajo potrebni stroški drugotožeče stranke 166.815,00 SIT, na kolikor je tudi pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani del 4. točke izreka izpodbijane sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 3. odst. 154. čl. ZPP. Tožena stranka je s pritožbo namreč uspela zgolj glede odmerjenih stroškov postopka drugotoženi stranki, ne pa tudi glede odločitve prvostopenjskega sodišča o sami glavni stvari.