VSK sodba in sklep I Cp 233/2006

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i v delu, kjer je zavrnjen tožbeni zahtevek glede parcel št. 6045 in 6161 k.o. P. in v odločbi o stroških postopka ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.
V ostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu p o t r d i sodbo sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so parc. št. 6007, 6008, 6018, 6022, 6023, 6046, 6047, 6049, 6156, 6158, 6159, 6163, 6164, 6165 in 6189/2 vpisane v vl. št. 2230 k.o. P. last tožeče stranke, kar je tožena stranka dolžna priznati in izstaviti ustrezno listino za vknjižbo v zemljiško knjigo v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek (glede parc. št. 6045, 6160/1, 6160/2 in 6161) je zavrnilo in odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 338 ZPP. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določbo 57. čl. Zakona o javnih skladih. 5. odst. tega člena določa, da so nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje leta 1986 do 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega plana za obdobje 1986 do 2000 namenjena za graditev objektov in so bila 10.3.1900 družbena lastnina. Zakon torej določa kumulativne pogoje sestavine občinskega družbenega plana (1986 - 1990), ne pa kot zmotno ugotavlja izpodbijana sodba 1986 in 2000 ter sestavine dolgoročnega občinskega plana 1986 do 2000. Obdobje 1986 do 1990 se nanaša na srednjeročni družbeni plan občine, zato spremembe družbenega plana Občine P., ki so bile objavljene v uradnih objavah 26/98, ne morejo posegati v obdobje 1986 do 1990, saj je to obdobje že poteklo. Tožeča stranka zato meni, da niso izpolnjeni pogoji za pridobitev lastnine tožene stranke na sorazmernem delu zemljišča v smislu 5. odst. 57. čl. ZJS. Tudi sicer iz informacije, ki jo je predložila tožena stranka, sledi, da so vse sporne parcele samo deloma opredeljene kot stavbno zemljišče, deloma pa predstavljajo kmetijsko zemljišče. Tožeča stranka je postavila zahtevek za ugotovitev lastninske pravice v celoti, ne pa na delu parcel in že iz tega razloga sodišče ne bi smelo zavrniti zahtevek v celoti, tudi ne glede nepremičnin 6160/1 in 6160/2. Ista sodnica je v podobnem primeru odločila, da se opravi razdelitev parcel, ko je šlo za spor glede parc. 920 k.o. A. - morje, zato je tudi v tem delu sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, saj ne bi smelo v celoti zavrniti zahtevka za sporni parceli. Predlaga spremembo sodbe, tako da se zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in naloži toženi stranki v plačilo stroške postopka.

Tožena stranka pa je vložila pritožbo zoper sodbo v delu, ki se nanaša na parc. št. 6047 k.o. P.. Meni, da so predmet prenosa na tožečo stranko lahko samo kmetijska zemljišča, ki so bila na dan uveljavitve Zakona o skladu kmetijskih zemljišč opredeljena kot kmetijska zemljišča v skladu s čl. 14 tega zakona in bila evidentirana kot družbena lastnina. Leta 1993 je parc. št. 6047 sicer res bila v celoti uvrščena kot kmetijsko zemljišče in bi po določbah tega zakona bila prenesena v lastnino Republike Slovenije, vendar je 57. čl. Zakona o javnem skladu določil, da postanejo last občine tista nezazidana zemljišča, ki so s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje 1986 do 2000 bila namenjena za graditev objektov in so bila do 10.3.1993 družbena lastnina. V kolikor navedeni prostorski akti ne bi določali, da je tudi del navedene parcele predmet gradnje in s tem ureditve ceste kot dostopne poti do objekta S., statusa dela stavbnega zemljišča dostopna pot tudi na dan uveljavitve Zakona o javnih skladih ne bi mogla imeti. Zato tožena stranka meni, da tudi parc. št. 6047, ki je v naravi grajena cesta, ne more deliti usodo parcel, za katere je naslovno sodišče ugotovilo, da ne more biti predmet prenosa lastninske pravice na Republiko Slovenijo. Napačno je stališče sodišča, da cesta ne spreminja statusa zemljišča in da bo investitor njeno legalizacijo lahko urejal tudi s tožečo stranko, ker je navedena dostopna pot - cesta že legalizirana na podlagi Zakona o cestah ter sprejetega Odloka o kategorizaciji občinskih cest. Del parc. 6047 k.o. P. je zato s sprejetjem Zakona o cestah in navedenega odloka bil legaliziran kot grajeno javno dobro in s tem pridobil status nezazidanega stavbnega zemljišča, na katerem ne more imeti lastninske pravice Republika Slovenija. V tem delu zato tožena stranka predlaga spremembo, tako da se tožbeni zahtevek za parc. št. 6047 k.o. P. zavrne.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke, oporekala pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožbe tožeče stranke ter povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke:

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje prvi pogoj iz 5. odst. 57. čl. Zakona o javnih skladih (ZJS) napačno razlagalo, saj iz te določbe nedvoumno izhaja, da so nezazidana stavbna zemljišča tista zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do 10.3.1993 družbena lastnina. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da datum 10.3.1993 ne pomeni, da bi morala biti že do tega dne zemljišča namenjena za gradnjo. Namenjena morajo biti za gradnjo do leta 2000 na podlagi dolgoročnega družbenega plana. Vendar iz te določbe izhaja, da pa je prvi kumulativni pogoj za opredelitev nezazidanega stavbnega zemljišča, da so bila zemljišča že tudi s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 namenjena za graditev objektov. To pa vsekakor sporni nepremičnini, to je parc. št. 6045 in 6161 k.o. P. nista bili, saj ni sporno, da je do spremembe njune namembnosti prišlo šele s spremembo in dopolnitvijo prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana v letu 1998. Tožeča stranka zato logično razlaga, da je s to spremembo bil spremenjen samo dolgoročni družbeni plan za obdobje od leta 1986 do leta 2000, ne pa tudi prostorske sestavine občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990. Da bi na podlagi spremembe dolgoročnega družbenega plana, ki je veljal do leta 2000, sporni parceli postali stavbni na podlagi določbe 5. tč. 57. čl. ZJS, pa je po tej določbi bila potrebna še usklajenost z obveznimi republiškimi izhodišči. Sodišče prve stopnje zato v izpodbijani sodbi zmotno razlaga, da sta parc. 6045 in 6161 k.o. P. že na podlagi prvega pogoja iz 5. tč. 57. čl. ZJS postali last občine. Ker je že na podlagi tega zaključilo, da zahtevek za ti dve sporni parceli ni utemeljen, se z obstojem nadaljnjega pogoja v izpodbijani sodbi niti ni ukvarjalo. Zaradi zmotnega pravnega stališča zato dejansko stanje ni v celoti raziskalo, saj bi zahtevek glede teh dveh parcel bil neutemeljen, če bi se izkazalo, da je imela tožena stranka za spremembo dolgoročnega plana, ki ga je sprejela v letu 1998, podlago v republiških izhodiščih. Zato je pritožbeno sodišče glede teh dveh nepremičnin moralo izpodbijano sodbo razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo v novo odločanje. Ker je delno razveljavilo o glavni stvari, je moralo po 165. členu ZPP razveljaviti tudi stroškovno odločbo.

V ponovnem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo, ker je stališče o tem, ali so bile spremembe plana v letu 1998 usklajene z republiškimi izhodišči, dejansko stanje še v tej smeri raziskati in zatem o razveljavljenem delu ponovno odločiti.

Sicer pa glede nepremičnin, to je parcele št. 6160/1 in 6160/2, pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je glede teh dveh nepremičnin ugotovilo, da sta bili že na dan 10.3.1993 v večjem delu opredeljeni kot stavbno zemljišče. Ta ugotovitev po pritožbi ni sporna. Ker pa je še ugotovilo, da sta obe nepremičnini v pretežnem delu stavbno zemljišče, sodišče zahtevku, kot je bil postavljen, pa čeprav naj bi del teh nepremičnin še naprej bilo kmetijsko zemljišče, ni moglo ugoditi. Pravilno je namreč stališče izpodbijane sodbe, da je glede na načelo specialnosti lahko predmet stvarne pravice samo individualno določena stvar, to pa je pri nepremičninah zemljiška parcela, saj del parcele, dokler ne pride do parcelacije, ne more biti predmet lastninske pravice. Sodišče pa v postopku, kot je tekel v tej zadevi, ni imelo podlage, da bi samo izvajalo parcelacijo. Dejstvo, da se je v drugi zadevi tako odločilo, ni argument, s katerim bi lahko pritožnica izpodbila pravilno odločitev v tej zadevi. Tožeča stranka bi morala točno definirati, če gre za nepremičnini, ki imata samo delno status kmetijskega zemljišča, na katerem delu naj se ji prizna lastninska pravica in predlagati bi morala parcelacijo obeh nepremičnin. Iz teh razlogov je v preostalem delu pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke:

Dejstvo, da je na parc. št. 6047 k.o. P., ki meri 2179 m2, cca. 80 m2 opredeljenih kot javna pot, in sicer v skladu z odlokom o kategorizaciji občinskih cest, še ne pomeni, da je ta parcela last tožene stranke. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je bila parc. št. 6047 k.o. P. v družbenih planih in prostorskih izvedbenih aktih, ki so aktualni v tem sporu, uvrščena med kmetijska zemljišča. Njen status ni bil spremenjen niti v katastru, zato se tožena stranka ne more glede te nepremičnine uspešno sklicevati na določbo 5. tč. 57. čl. ZJS. Ta nepremičnina je bila v letu 1993 uvrščena med kmetijska zemljišča in če je investitor na delu te parcele zgradil cesto, bo moral cesto legalizirati, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tudi Ustavno sodišče RS je, ko je odločalo o ustavnosti določbe 85. čl. Zakona o javnih cestah (odločba U-I-224/00) obrazložilo, da ne more pridobiti občina lastninske pravice na zemljišču zgolj na podlagi dejstva, da je bilo določeno zemljišče uporabljeno za gradnjo ceste. Investitor mora zemljišča potrebna za gradnjo ali rekonstrukcijo ceste pridobiti, bodisi s sklenitvijo pogodbe med investitorjem in lastnikom te nepremičnine ali pa z razlastitvijo, to je z odvzemom ali omejitvijo lastninske pravice na zemljišču v skladu z zakonom. Za pridobitev lastninske pravice na zemljiščih in s tem za prenehanje lastninske pravice prejšnjega lastnika mora obstajati pravni temelj, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je glede nepremičnine s parc. št. 6047 ugotovilo, da je last republike, saj je v letu 1993 bila ta nepremičnina uvrščena med kmetijska zemljišča. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).