VSK sklep I Cpg 49/2006

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sklepa se r a z v e l j a v i t a in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28.11.2005 zavrglo tožbo tožeče stranke, glede stroškov postopka pa odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stranke v znesku 790.503,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila, v roku 15-ih dni pod izvršbo ter da je dolžna povrniti stranskemu intervenientu stroške postopka v višini 663.606,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila v roku 15-ih dni, višji stroškovni zahtevek pa je zavrnilo.

S sklepom z dne 31.01.2006 pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožeča stranka stranskemu intervenientu na toženi strani, Podjetju za obdelavo kamna I.R. d.o.o., povrniti še 70.600,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper zgoraj navedena sklepa se je pritožila tožeča stranka. V pritožbi zoper sklep z dne 28.11.2005 tožeča stranka navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. V obširni pritožbi zlasti poudarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka, saj ni uporabilo določb zakona oziroma jih je uporabilo nepravilno, kar je tudi vplivalo na zakonitost pravilne odločbe. Odločba sama pa ima takšne pomanjkljivosti, da odločitev nima razlogov oziroma so razlogi nejasni ter med seboj v nasprotju. Pritožuje pa se tudi glede odločitve o stroških. Meni nadalje, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, da je odločilna dejstva napačno ugotovilo oziroma jih ni ugotovilo in zaradi tega je napačno uporabilo materialno pravo, kar je izkazano že iz odločitev obeh predhodno izdanih odločb višjega sodišča v tem postopku. Kar se tiče stroškov postopka, meni, da je sodišče napačno odločilo, saj je spregledalo določilo 155.čl. ZPP, po katerem se povrnejo strankam samo tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Tožeča stranka te pravde ni želela, nepremičnine, na katerih uveljavlja lastninsko pravico pa so prešle po zakonu - ex lege v last Republike Slovenije kot kmetijska zemljišča. Ker se je stečajni postopek proti I. d.o.o. začel kasneje, kot so stopili v veljavo zakoni, ki so vzpostavili lastninsko pravico Republike Slovenije na navedenih nepremičninah, zemljišča niso mogla postati del stečajne mase. Zato tudi javna dražba, ki je bila sprovedena s prodajo teh zemljišč, ni bila veljavna oziroma je nična. Stečajnega postopka zoper toženo stranko sodišče tudi ne bi smelo zaključiti pred dokončanjem lastninske pravde. Dejstvo je, da je prvostopno sodišče pri svoji odločitvi zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, saj so namenske napačne odločitve, ki so v nasprotju z veljavno zakonodajo tako v stečajnem postopku kot v tem postopku in s sodno prakso povzročile, da je kljub protivljenju stečajnega upravitelja, da se sklene kupoprodajna pogodba, prišlo do prodaje stečajnega dolžnika kot pravne osebe in zaključka stečajnega postopka. O končanju stečajnega postopka je pritožnica izvedela šele iz sklepa in ni bila nikoli v stečajnem postopku obveščena o kakršnikoli nameravani prodaji nepremičnin, ki jih je izločala s to tožbo.

V pritožbi zoper sklep z dne 31.01.2006 pa tožeča stranka navaja, da je že v pritožbi z dne 15.12.2005 uveljavljala vse pritožbene razloge po 338.čl. ZPP in jih uveljavlja tudi zoper ta sklep. Pri tem sklepu gre namreč za stroške, ki so nastali v pravdi, ki se je končala z zavrženjem tožbe in jih mora sodišče obravnavati skupaj s pritožbo z dne 15.12.2005. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče to pritožbo združi s pritožbo vloženo dne 15.12.2005 in dopolnitvijo pritožbe vložene dne 21.12.2005 in obravnava pritožbo celovito.

Na pritožbo tožeče stranke je podal odgovor stranski intervenient, ki se v odgovoru zavzema, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne, potrdi izpodbijani sklep, tožeči stranki pa naloži, da intervenientu povrne njegove stroške.

Pritožbi tožeče stranke sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da se tožba tožeče stranke zavrže, utemeljilo z dejstvi; da je bila tožena stranka kot stečajni dolžnik po pravnomočnosti sklepa Okrožnega sodišča v K. z dne 28.03.2003, prodana kot pravna oseba z neposredno pogodbo intervenientu, da je bila po plačilu kupnine s sklepom z dne 13.05.2003 odrejena izročitev pravne osebe intervenientu, da je stečajni senat sprejel sklep, da se stečajni postopek nad stečajnim dolžnikom ustavi in nadaljuje zoper stečajno maso, da je bilo sodnemu registru sodišča odrejeno, da se po pravnomočnosti sklepa izbrišejo vsi vpisi v zvezi s stečajnim postopkom in vpiše intervenienta kot ustanovitelja prodane pravne osebe in da je bilo s sklepom z dne 21.05.2004 ustavljeno nadaljnje vnovčevanje razdelitvene mase in je bil stečajni postopek zaključen. Ob takih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje zaključilo, da I. d.o.o., ni več stranka spora in je zato skladno z določbo 5.odst. 81.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožbo tožeče stranke zavrglo.

Odločitev sodišča prve stopnje pa je po mnenju pritožbenega sodišča zmotna in kot utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi tudi deloma v nasprotju z razlogi, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve sprejelo sodišče prve stopnje.

Po določbah 1.odst. 81.čl. ZPP mora sodišče, kadar ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahtevati od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka. Po 3.odst. navedenega člena lahko da sodišče stranki rok za odpravo pomanjkljivosti. Dokler se pomanjkljivosti ne odpravijo pa se smejo opravljati samo tista pravdna dejanja, zaradi katerih bi lahko nastale za stranka škodljive posledice, če bi se odložila (4.odst. 81.čl. ZPP). Le če se omenjene pomanjkljivosti ne dajo odpraviti ali če brez uspeha preteče dani rok, razveljavi sodišče s sklepom pravna dejanja, ki jih je opravilo v postopku, kolikor jih zadenejo te pomanjkljivosti; če pa so pomanjkljivosti take, da onemogočajo nadaljnjo pravdo, zavrže tožbo (5.odst. 81.čl. ZPP).

Stališče sodišča prve stopnje, da so v obravnavanem primeru že izpolnjeni pogoji, da se tožbo tožeče stranke zavrže po 5.odst. 81.čl. ZPP, je najmanj preuranjeno. V konkretnem primeru je stečajni senat, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pod pogoji določenimi v 146.čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) odločil, da se dolžnik - tožena stranka proda kot pravna oseba. S prodajo dolžnika, ki je v stečaju, kot pravne osebe, pa dolžnik kot pravna oseba ne preneha obstajati. Ostane ista pravna oseba, kot je bila pred začetkom stečaja. To je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Navedlo je namreč, da po prodaji dolžnika ta ohrani pravno osebnost, ostane vpisan v sodnem registru kot pravna oseba in ostane lastnik premoženja, spremeni se le ustanovitelj družbe. Ugotovilo je tudi, da prodana pravna oseba ostane ista pravna oseba, zato ni pravnega nasledstva. Tudi ta ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna, saj sprememba lastništva stečajnega dolžnika, do katere je s prodajo pravne osebe prišlo, ne pomeni prenehanje stečajnega dolžnika kot pravne osebe in nastanka nove pravne osebe.

Nepravilno pa je po mnenju pritožbenega sodišča nadaljnje sklicevanje sodišča prve stopnje da je podlaga za zavrženje tožbe v konkretnem primeru v določbah 4. in 5. odst.147.čl. ZPPSL. Tožeča stranka v obravnavanem primeru namreč uveljavlja izločitveno pravico, ne pa terjatve za katero se poplačajo upniki iz stečajne mase. Za uveljavljanje takega zahtevka pa je v 6.odst. 147.čl. ZPPSL izrecno določeno, da prodaja dolžnika kot pravne osebe nanj ne vpliva. Te zakonske določbe pa sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo.

Ob ugotovitvah, da je s prodajo dolžnika - tožene stranke, ki je v stečaju kot pravne osebe ta ostala ista pravna oseba, kot je bila pred začetkom stečaja (na kupca so se le prenesle korporacijske pravice na pravni osebi), da v takem primeru ni pravnega nasledstva, da se je pri prodani pravni osebi le izbrisala označba, da je družba v stečaju pa je, po mnenju pritožbenega sodišča, zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s prodajo prišlo pri toženi stranki do takih pomanjkljivosti, ki se ne dajo odpraviti in ki onemogočajo nadaljnjo pravdo. Nasprotno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v obravnavanem primeru dejansko za situacijo iz 1.odst. 81.čl. ZPP, ko mora sodišče zahtevati od tožeče stranke, naj zgolj tožbo popravi tako, da se bo postopek lahko nadaljeval z osebo, ki je pravdna stranka in katero bo zastopal njen zakoniti zastopnik oz. po njem pooblaščen pooblaščenec. Šele v primeru, če bi pretekel rok za odpravo teh pomanjkljivosti, pa bi imelo sodišče prve stopnje podlago, da tožbo zavrže.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba tožeče stranke zavrže, torej odločitev o glavni stvari, je bilo dolžno glede stroškov postopka odločiti, da se odločitev o njih pridrži do odločitve o glavni stvari, zaradi česar je bilo potrebno razveljaviti tudi sklep sodišča prve stopnje z dne 31.01.2006.