VSK sodba I Cp 503/2005

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je po oporoki zapustnice R.J., roj. M., roj. 2.4.1933, nazadnje bivajoča v B., z dne 27.10.1995, toženec utemeljeno razdedinjen kot nujni dedič, zaradi česar v zapuščinskem postopku po imenovani, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v N., ne more dedovati ničesar. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 380.159,40, v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska od dneva zamude dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka, ki uvodoma navaja, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po oceni pritožnika je sodišče prve stopnje prezrlo temeljno načelo pravdnega postopka iz 8. člena ZPP, ko je pomanjkljivo izvedlo dokazni postopek, pomanjkljivo in enostransko ocenilo izvedene dokaze, o določenih pomembnih dejstvih in dokazih pa se sploh ni izjasnilo in o tem obrazložitev izpodbijane sodbe nima razlogov. Po prepričanju pritožnika je sodišče prve stopnje napačno pristopilo k reševanju zadeve in je nasedlo pavšalnim zatrjevanjem pooblaščenca toženca, da je bil toženec neprišteven in s tem neodgovoren za svoja ravnanja že pred letom 1993. Pritožnik trdi, da sodišče prve stopnje ni predhodno ugotovilo posameznih ravnanj, ki so bila podlaga odločitvi zapustnice J.R., da je z oporokama z dne 05.07.1989 in 27.10.1995 razdedinila toženca. Pritožnik graja mnenje sodnega izvedenca, da je bil toženec v času od 1985 do 1993 duševno bolan, zaradi česar ni imel v oblasti svojih ravnanj oziroma se ni mogel zavedati njihovega pomena. Trdi, da je takšna ugotovitev pavšalna, netočna in v nasprotju z ugotovitvami samega izvedenca. Sam izvedenec ugotavlja, da je toženec vse do leta 1992 delal v podjetju C., po stečaju le tega pa še v G., zato že zaradi tega ni mogoče o njem na splošno trditi, da ni imel v oblasti (vseh) svojih ravnanj oziroma da se ni mogel zavedati njihovega pomena. Izvedenec svojega mnenja ni obrazložil, kar je v nasprotju z 2. odstavkom 253. členom ZPP. Izvedensko mnenje vsebuje zgolj nekatere podatke iz sodnega spisa, podatke iz medicinske dokumentacije Psihiatrične bolnišnice I., podatke o psihiatričnem pregledu toženca in golo mnenje, kar je pritožnik opozoril že v svoji vlogi z dne 24.03.2004, obenem je opozoril, da izvedenec ni upošteval zdravstvene dokumentacije toženca, ki se nahaja v ZD N.. Izvedenec tudi na zaslišanju svojega mnenja ni dopolnil in obrazložil, temveč je zatrjeval, da je naredil vse, kar mu je sodišče naložilo ter da je njegovo mnenje izčrpno narejeno. Po drugi strani pa je izjavil, da z gotovostjo ne more reči kdaj se je pri tožencu pojavilo stanje neprištevnosti. Pritožnik meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izvedencu in opreti svojo odločitev na pomanjkljivo in nestrokovno izdelano mnenje. Izvedenec pri izdelavi mnenja ni upošteval zdravstvene dokumentacije za toženca za čas pred letom 1985, po prepričanju pritožnika pa tudi ne zdravstvene dokumentacije za čas od 1985 do 1993, kar mu je sodišče izrecno naložilo. Izvedenec je ob zaslišanju lagal, da je upošteval vso dostopno dokumentacijo in je s tem storil kaznivo dejanje krive izpovedbe. Iz tega razloga je podan dvom v njegovo nepristranost, zaradi česar bi moralo sodišče ravnati skladno s 3. odstavkom 254. člena ZPP in zahtevati mnenje drugega izvedenca, ne pa da mu je naložilo, da po vpogledu zgoraj navedene dokumentacije dopolni svoje mnenje, saj je obstajala velika verjetnost, da bo izvedenec pri dopolnitvi svojega mnenja ščitil sebe in mnenja ne bo spreminjal.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb v tožbi in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev, da razdedinjenje toženca v oporoki zapustnice J.R. ni bilo utemeljeno.

Tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku je bistvenega pomena, kdo nosi dokazno breme za dokazovanje dejstev, potrebnih za nastanek uveljavljene pravne posledice. Dokazno breme za dokazovanje, da so podani razlogi za razdedinjenje, je na tožeči stranki, medtem ko je dokazno breme za dokazovanje, da toženec, ob danih razlogih za razdedinjenje ni bil sposoben imeti v oblasti svojih ravnanj in tudi ne zavedati se njihovega pomena, na strani tožene stranke. Načeloma ima pritožnik prav, ko navaja, da bi bilo potrebno predhodno ugotavljati posamezna ravnanja, ki so bila podlaga razdedinjenju, vendar je v obravnavani zadevi situacija drugačna in je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je najprej ugotavljalo dejstvo, ki ga je zatrjeval toženec, to je, da od leta 1985 dalje ni bil sposoben imeti v oblasti svojih ravnanj in tudi ne zavedati se njihovega pomena. Dejstvo namreč je, da sta pravdni stranki s takim postopanjem dejansko soglašali, saj je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15.11.2002 razvidno, da sta soglašali s tem, da izvedenec psihiatrične stroke, še pred zaslišanjem strank in prič, poda mnenje glede toženčeve prištevnosti v času od leta 1985 do 1995 (l. št. 35), poleg tega tožnik posameznih ravnanj (razlogov za razdedinjenje) niti ni vsebinsko in časovno konkretiziral do take mere, da bi jih lahko sodišče prve stopnje posamično ugotavljalo. Razlogi za razdedinjenje so taksativno našteti v 1. odstavku 42. člena Zakona o dedovanju. Iz tožbenih trditev in tistih, ki jih je tožnik zatrjeval še na glavni obravnavi dne 15.11.2002 je sicer mogoče prepoznati, da je zatrjeval obstoj vseh razlogov za razdedinjenje, vendar teh, ali ni zapolnil s konkretnimi ravnanji, ki bi jih bilo mogoče presoditi v luči teh razlogov, ali pa konkretno zatrjevana ravnanja ni določno časovno opredelil, da bi sodišču omogočil drugačno postopanje, to je tako, kot ga sedaj zatrjuje v pritožbi. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da toženec že pred 05.09.1989 (in kasneje) do zapustnice ni kazal dolžnega spoštovanja in je z njo grdo ravnal, zoper njo in tožnika pa zagrešil več hujših kaznivih dejanj (fizično ju je napadel neugotovljenega dne pred 05.09.1989, neugotovljenega dne leta 1987, ko je vzel v roke jeklenko z gospodinjskim plinom in jo odvil, pa je zapustnici grozil, da jo bo ubil in vse zažgal ter uničil). Na glavni obravnavi dne 15.11.2002 je tožnik še zatrjeval, da se je "vsa zadeva začela od leta 1985 dalje" (l. št. 35), ko naj bi se začeli fizični napadi nad pokojno J.R., izsiljevanje in ustrahovanje, toženec naj bi od nje zahteval denar, je pijančeval in se vdajal brezdelju in mamilom. Na podlagi tako opredeljenih ravnanj, ko tožnik sodišču ni ponudil konkretnih datumov, kdaj naj bi toženec zagrešil posamezna ravnanja, temveč je iz tožnikovih trditev mogoče izluščiti, da naj bi se ta dogajala neugotovljeno kdaj v časovnem okviru od 1985 dalje, sodišču prve stopnje ne more uspešno očitati, da ni predhodno ugotovilo zatrjevanih posameznih ravnanj, ki naj bi bila podlaga razdedinjenju. Ob takem stanju stvari je utemeljeno stopil v ospredje toženčev ugovor, da je očitana ravnanja storil v stanju neprištevnosti, ko je moralo sodišče (najprej) ugoditi dokaznemu predlogu toženca, ki je za ugotovitev obstoja navedenega stanja predlagal pridobitev izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke, s čimer je soglašal tudi tožnik, ki je obenem predlagal, da izvedenec poda mnenje o tem za čas od 1985 dalje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov prišlo do ugotovitve, da je toženec uspel dokazati, da že od leta 1985 dalje ni bil sposoben imeti v oblasti svojih ravnanj in tudi ne zavedati se njihovega pomena, kar pomeni, da očitana mu družbeno nesprejemljiva dejanja, v kolikor jih je res storil, ne morejo predstavljati razloga za njegovo razdedinjenje. Taki ugotovitvi ni mogoče odreči razumne presoje, saj je več razlogov, ki govore za tak zaključek, kot pa razlogov, ki takšnemu zaključku nasprotujejo. V nasprotju s pritožbeno trditvijo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede ugotavljanja tega pravno pomembnega dejstva ravnalo skladno z 8. členom ZPP, pri tem je pravilno ocenilo pisno izvedensko mnenje sodnega izvedenca doc. dr. M.L., slednjega v povezavi z njegovo izpovedjo, ki jo je dal zaslišan kot izvedenec na glavni obravnavi dne 08.10.2004 in njegovim dodatnim mnenjem z dne 16.12.2004, ko je, tudi po oceni pritožbenega sodišča, odpravil pritožnikove dvome o morebitnem vplivu dodatne medicinske dokumentacije toženca na zaključke iz izvedenskega mnenja. Pritožnik trdi, da so ugotovitve izvedenca pavšalne, netočne in v nasprotju z ugotovitvami izvedenca iz izvida izvedenskega dela, pri tem pa to trditev utemelji z ugotovitvijo izvedenca, da je toženec vse do leta 1992 delal v podjetju C. in v G., zaradi česar, kot zaključuje pritožnik, ni mogoče na splošno trditi, da toženec ni imel v oblasti vseh svojih ravnanj oziroma, da se ni mogel zavedati njihovega pomena. Ta pritožbena navedba ni utemeljena in je sodišče prve stopnje zgoraj navedenemu izvedenskemu mnenju dalo pravi pomen, potem, ko ga je presojalo celovito, v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, še posebej pa v povezavi s samimi trditvami tožnika, ki je kot vzroke za razdedinjenje navajal ravnanja, ki so izvirala iz razmerja toženca do njegove matere - zapustnice J.R. ter njegovega očeta - tožnika. Dejstvo, da je bil toženec zaposlen v podjetju C. in G. je le navidezno v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, saj je potrebno imeti pred očmi osnovno ugotovitev izvedenca, ki se nanaša na vrsto in naravo duševne motnje (paranoidne shizofrenije), ki se je pri tožencu začela že leta 1982 in se je nadaljevala po letu 1985, kar pritožnik ne izpodbija. Kot je pojasnil izvedenec (tako v pisnem izvedenskem mnenju kot tudi ob zaslišanju), se je pri tožencu manifestirala paranoidnost v razmerju do matere in očeta, paranoidno je doživljal predvsem svoje najbližje, zato ne more čuditi dejstvo, da ga to duševno stanje ni oviralo pri zaposlitvi v podjetju C. in G.. Zaradi tega je logična in sprejemljiva ugotovitev izvedenca, da je to bolezensko stanje vplivalo na toženca tako, da ni imel v oblasti svoja ravnanja oziroma da se ni mogel zavedati njihovega pomena, saj gre za tista ravnanja, ki so bila naperjena proti zapustnici in tožniku. Ravno tako ni utemeljena graja pritožnika, ko trdi, da izvedenec svojega mnenja ni obrazložil, kot to zahteva 2. odstavek 253. člena ZPP. Res sicer je, da pisno izdelano izvedensko mnenje nima posebej izpostavljene obrazložitve, vendar je ta prepoznavna v ostalih delih izvedenskega mnenja, kaže se tudi v izpovedbi izvedenca na zaslišanju, ko je glede danega mnenja tudi pojasnil, da je obravnavani primer z vidika pravil znanosti in stroke jasen in evidenten, podkrepljen s prejšnjimi mnenji (prim. dr. J.F. in prof. dr. J.L., o čemer ima izvedensko mnenje obsežne podatke) in 7 letnim bivanjem v Psihiatrični bolnišnici I. (l. št. 89). Ko pritožnik trdi, da se pomanjkljivost in nestrokovnost izvedenskega mnenja kaže tudi v tem, da izvedenec ob zaslišanju ni mogel z gotovostjo povedati kdaj se je pri tožencu pojavilo stanje neprištevnosti, mu ni mogoče slediti, saj je pri tem spregledal predhodna in nadaljnja pojasnila izvedenca, ko je obrazložil, da gre pri tožencu za specifično duševno motnjo (plazeča psihoza), ki se je začela že leta 1982, nadaljevala pa po letu 1985, zaradi česar je izvedenec, na podlagi podatkov iz sodnega spisa, podatkov iz medicinske dokumentacije (vključno s prejšnjimi mnenji) ter podatkov psihiatričnega pregleda (avtoanamneze in psihičnega statusa), kar je podrobno predstavil v pisnem izvedenskem mnenju, podal razumljive in logične zaključke, ki se kažejo v končnem mnenju in odgovorih na zastavljena vprašanja. Zaradi prej navedenega ni sprejemljiva trditev pritožnika, da je podan utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, ravno tako pritožbeno sodišče, kot sodišče prve stopnje (o čemer ima izpodbijana sodba prepričljive razloge), v izvedenskem mnenju ni zasledilo nasprotij ali pomanjkljivosti, da bi moralo sodišče prve stopnje ravnati skladno s 3. odstavkom 254. člena ZPP in zahtevati mnenje drugega izvedenca, kot navaja pritožnik.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).