VSK sklep II Cpg 200/2006

Pritožbi upnika se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih stroškov postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika z dne 07.06.2006 zoper sklep o začasni odredbi istega sodišča z dne 29.05.2006 ugodilo in sklep o začasni odredbi v celoti razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, glede stroškov pa odločilo, da jih je upnik dolžan povrniti dolžniku v znesku 50.924,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.07.2006 do plačila.

Zoper ta sklep se pritožuje upnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj dolžniku naloži tudi plačilo upnikovih stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je upnik v predmetnem primeru nedvomno izkazal okoliščine iz 2. in 3.odst. 270.čl. ZIZ, zaradi česar je bil sklep o začasni odredbi utemeljeno izdan. Upnik se je predvsem skliceval na dolžnikovo ravnanje, ki izhaja že iz samih dolžnikovih navedb. Dolžnikovo odtujevanje nepremičnin in razpolaganje s premoženjem je vsekakor okoliščina, s katero je izkazana nevarnost, da bo zaradi tega uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik namreč po prodaji nepremičnin s kupnino razpolaga ter z njo ne poravnava obveznosti upnikov. Namen dolžnika je razprodati nepremičnine, pri čemer pa iz dosedanjih njegovih ravnanj izhaja, da kupnine od morebitnih prodaj ne namenja za poplačilo terjatev upnikov. Z izdano začasno odredbo pa dolžnik tudi ne bi utrpel nikakršne škode oziroma bi bila ta neznatna. Dolžnik bi lahko v dogovoru z upnikom in ob njegovem sodelovanju nepremičnine normalno odtujil ali obremenil, izkupiček pa porabil za poplačilo upnikov.

Pritožba upnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko napačno ocenilo dolžnikovo ravnanje kot ravnanje, ki ne bo imelo za posledico nevarnost, da bo zaradi tega uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Dejstvo je, ki ga ugotavlja tudi sodišče prve stopnje in ki ga dolžnik priznava, da dolžnik prodaja svoje nepremičnine. Pri tem pa je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da bo dolžnik namenil izkupiček od prodanih nepremičnin povsem brez dokazne podlage. Dolžnik to le pavšalno zatrjuje, iz njegovega dosedanjega ravnanja pa ni razvidno, da bi v primeru prodaje nepremičnin iz kupnine poravnaval svoje dolgove oziroma terjatve upnikov. Po pogodbi z dne 30.06.2004, ki jo je sklenil dolžnik s kupcem S.M. bi moral kupec plačati kupnino v celoti do 14.07.2004, dolžnik pa ni z ničemer izkazal, da bi kupnino iz te pogodbe porabil za poravnavanje obveznosti do upnikov. Zato je dolžnikovo ravnanje, ko prodaja nepremičnine, vsekakor tudi po mnenju pritožbenega sodišča mogoče opredeliti kot tako ravnanje, ki ga ima v mislih 2.odst. 270.čl. ZIZ, po katerem mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ni sicer mogoče pritrditi stališču upnika, izraženem v pritožbi, da bi dolžnik zaradi izdane začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin ne trpel nobene škode oziroma da bi bila le-ta neznatna, vendar pa je za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve dovolj že, če se verjetno izkaže nevarnost iz 2.odst. 270.čl. ZIZ, za kar pa po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru vsekakor gre. Pritožbeno sodišče je zato ob ugoditvi pritožbi upnika izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, to je, da oceni dolžnikovo ravnanje še v nakazani smeri in ponovno odloči o dolžnikovem ugovoru.