VSK sodba I Cp 409/2001

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je nično določilo posojilne pogodbe, ki sta jo dne 5.1.1996 sklenila tožeča stranka in tožena stranka, ki se glasi: "Pogodbeni stranki dogovorita 5% (pet odstotne) mesečne obresti, s tem, da se obračunavajo na celotni znesek prejetega posojila za ves čas od dneva prejema posojila do dneva zapadlosti zadnjega obroka;" na ugotovitev, da je nično določilo posojilne pogodbe, ki sta jo dne 5.1.1996 sklenila tožeča stranka in tožena stranka v delu, ki se glasi:" V primeru zamude pri vračanju obrokov plača posojilojemalec za vsak dan zamude zamudne obresti v višini 0,5 % (pol odstotka) od celotnega zneska prejetega zneska" in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 192.606,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.2001 do plačila. Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi izpodbija ugotovitve sodišča, da si tožena stranka s podpisom izpodbijane pogodbe ni izgovorila koristi, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim kar je dala. Po mnenju pritožbe so ugotovitve protispisne, kajti tožeča stranka je že v tožbi podrobno izračunala za koliko pogodbene obresti presegajo obresti, ki so običajne pri poslovanju oz. plasiranju denarnih sredstev v Republiki Sloveniji. Enostaven izračun pokaže, da pogodbeno dogovorjene 5% mesečne obresti ter 0,5 % dnevne zamudne obresti bistveno presegajo običajne zakonite obresti. Ugotovitev sodišča, da je tožena stranka pred podpisom pogodbe denarna sredstva pridobivala po obrestni meri TOM+15, TOM+16 in TOM+20 nimajo podlage niti v enem izvedenem dokazu. Četudi bi se to ugotovilo, še zmeraj obstaja veliko nesorazmerje med letno obrestno mero TOM+16 ter 5%-nimi mesečnimi obrestmi in 0,5 % dnevnimi obrestmi. Slednje so brez dvoma oderuške. Določba 6. čl. Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - ZPOZOTOM določa, da so oderuške vse pogodbe, ki jih je pod omenjenimi pogoji sklenila tožena stranka. Dejstvo, da je tožena stranka vsakodnevno sklepala pogodbe, ki jih zakon šteje za oderuške nikakor ni mogoče šteti v njeno prid. Sodišče je v izpodbijani sodbi tudi povsem napačno ugotovilo, da predstavnik tožene stranke pri sklepanju sporne pogodbe ni izkoristil tožnikove stiske in lahkomiselnosti. V kolikor tožnik ne bi bil v finančni stiski, si denarja ne bi sposojal. Zgolj človek v hudi finančni stiski si lahko pri zdravi pameti sposoja denar pod pogoji, pod katerimi je denar posojala tožena stranka. Sodišče svoje drugačno mnenje utemeljuje z izpovedjo direktorja tožene stranke, češ da so posojila v takih zneskih posojali samo za poslovne namene, tako da se denar obrne in vrača, sodišče prve stopnje pa je pri tem spregledalo dejstvo, da je tožeča stranka za kredit zastavila nepremičnino, katere vrednost večkratno presega glavnico spornega kredita. Z omenjeno nepremičnino, ki je predmet prodaje v izvršilnem postopku ima tožena stranka od samega začetka zavarovano celotno terjatev vključno z obrestmi. Tudi glede na višino obresti to dejansko pomeni, da tožena stranka ni imela nikakršnega interesa, da tožeča stranka pravočasno vrne svoj dolg, ker pomenijo njene navedbe v tej zvezi čisto sprenevedanje. Že pri prvem kontaktu s tožnikom bi bilo vsakomur jasno, da ne gre za nikakršnega poslovneža, ki bi denar obračal in vračal, temveč za bolnega človeka. Tožeča stranka je vložila tudi zdravniško dokumentacijo iz katerega je razvidna njena dolgoletna bolezen, zaradi katere so mu izpadli že skoraj vsi lasje in zobje, bolezen pa vpliva tudi na njeno duševno stanje. Tudi izvedenec medicinske stroke, ki ga je predlagala tožeča stranka, sodišče pa dokazni predlog zavrnilo, bi lahko potrdil dejstvo, da je bil tožnik že v času podpisa sporne pogodbe v takem zdravstvenem oz. psihofizičnem stanju, da se je to navzven manifestiralo in bi ga lahko vsakdo videl, da ne gre za zdravega človeka. Zgolj navedba predstavnika tožene stranke, da je bilo tožnikovo stanje ob podpisu pogodbe drugačno kot ob njegovem zaslišanju na glavni obravnavi glede na povedano ne more pomeniti, da je toženi stranki v skladu z določbami 6. čl. ZPOMZOTOM uspelo dokazati, da ni iskoristila stiske tožnika. Tožnik je tudi listinsko podkrepil svoje navedbe pod kakšnimi pogoji si je nameraval sposoditi denar. Sodišče se do omenjenih listin posredniške pogodbe in dopisa Nine Ismajlov ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz omenjenih listin je razvidno, da se je tožnik dogovarjal za najem kredita za 10 % letno obrestno mero. Tožnik je šele po podpisu pogodbe pri odvetniku ugotovil, kaj je dejansko podpisal. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka je s to pravdo uveljavljala varstvo v okviru oderuške pogodbe, tako glede pogodbenih obrestih, kot tudi glede zamudnih obresti v okviru 6. čl. Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - ZPOMZOTOM. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tako z dejanskimi kot materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru niso izkazani elementi, potrebni za obstoj oderuške pogodbe. Za oderuško pogodbo gre, če kdo izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga drugega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal, storil ali se zavezal dati, ali storiti. Samo dejstvo, da sta stranki sklenili posojilno pogodbo pod določenimi pogoji, še ne pomeni, da so posamezna določila glede obresti oderuška. Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazan niti subjektivni niti objektivni element oderuške pogodbe. Tožeča stranka glede subjektivnega elementa oderuškosti trdi, da je tožena stranka izkoristila lahkomiselnost in stisko tožnika in oboje navezuje na tožnikovo slabo zdravstveno stanje. To, da je tožnik denar potreboval je gotovo dejstvo, kajti v nasprotnem primeru si tega ne bi izposojal, kar pa še ne pomeni, da je bil v stiski in da je to stisko tožena stranka izkoristila. Na pogoje, ki jih je tožena stranka kot zastavljalnica imela pri posojanju denarja, je tožnik pristal po premisleku. Sam je izbral višino ter število obrokov in se odločil za šestmesečno odplačevanje. Da bi bil tožnik v stiski, ker je denar potreboval za popravilo hiše ni verjatno, saj ob sklepanju pogodbe ni imel niti predračuna, niti izvajalcev, sam pa je povedal, da je denar porabil za vračilo dolgov, kakšnih pa se ni hotel izjasniti. Ob tem je povsem verjetna izpoved predstavnika tožene stranke, da ob sklepanju pogodbe tožnik ni želel povedati, za kakšen posel bo potreboval posojilo. Ravnanje tožnika je bilo premišljeno in ne lahkomiselno, saj je sprejel pogoje posojilne pogodbe, ki jih je nudila tožena stranka zato, ker mu banka kredita ni odobrila. Očitno je zato tožnik vedel, da so pogoji tožene stranke drugačni, zanj težji kot pogoji banke in je na pogoje pristal. Trditev v pritožbi, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o posredniški pogodbi, kjer naj bi bilo govora o obrestih z 10 %-no letno obrestno mero in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka pa ne drži. V posredniški pogodbi med tožnikom in N. I. določila o višini obresti ni, zato se sodišče o tej pogodbi, razen, da jo je omenilo, ni imelo kaj izreči. Res je, da je v dopisu z dne 27.9.1995 slednja le predvideva kolikšne naj bi bile obresti, vendar to ni dogovor o višini teh. Da bi tožena stranka izkoristila stisko tožnika, to je bolnega človeka, ki nujno potrebuje denar, sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo. Res je, da tožnik boluje za določeno somatsko boleznijo, vendar je ob zaslišanju izrecno povedal, da je kljub bolezni popolnoma poslovno sposoben in da nima nobenega skrbnika oz. nikogar, ki bi moral karkoli zanj skrbeti, zato je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca medicinske stroke. Tudi objektivni pogoj oderuškosti v konkretnem primeru ni podan, kajti sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da korist tožene stranke, v kolikor je tožeča stranka posojilo plačala, ne bi bila v očitnem nesorazmerju s tistim, kar se je sama zavezala dati. Zgolj pavšalne so pritožbene trditve, da obsega veliko nesorazmerje med letno obrestno mero TOM+16 ter 5 % mesečnimi in 0,5% dnevnimi obrestmi. Takšna primerjava nima nobene zveze, kajti tožeča stranka je denar dobivala na prostem trgu in kot je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi po višji obrestni meri kot TOM+16%. Dokaze zato je sodišče prve stopnje izvedlo in vpogledalo posamezne posojilne pogodbe, ki so v spisu priložene, zato so trditve o nasprotnem protispisne. Ker obresti, ki si jih je tožeča stranka zaračunala ob upoštevanju rizika in višino obresti, ki jih je sama plačevala za pridobivanje sredstev niso nesorazmerne s koristjo, ki bi jo je prejela, pomeni, da ni podan objektivni pogoj oderuške pogodbe. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je le-to pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.