VSL sodba II Cp 1710/2001

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sodbo v zvezi s popravnim sklepom odločilo, da je toženec J. P. dolžan plačati tožeči stranki M. L. znesek 3.309.346,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2000 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek tožeče stranke pa je zavrnilo. Tožencu je nadalje naložilo, da povrne tožnici njene pravdne stroške v znesku 223.357,00 SIT v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper obsodilni del sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo. Navaja, da višina glavnice ne ustreza znesku, ki je naveden v sodbi ter da je dejansko stanje dolga na dan 22.8. bistveno drugačno od stanja, ki je navedeno v sodbi. V dokaz prilaga fotokopije vplačil med 11.2.2000 in 22.8.2000 ter navaja, da skupni znesek vračila v tem obdobju znaša 1.130.000,00 SIT. V sodbi je kot toženec napačno poimenovan (Jan). Predlaga, da višje sodišče razveljavi sodbo in ugotovi dejansko stanje dolga.

S popravnim sklepom z dne 13.9.2000 je sodišče prve stopnje popravilo očitne pisne pomote pri zapisu imena ter naslova toženca. Ta sklep je pravnomočen.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica kot posojilodajalka s posojilno pogodbo z dne 14.9.1997 posodila tožencu znesek 17.200 DEM, z drugo posojilno pogodbo z dne 6.10.1997, pa se je toženec zavezal, da ji bo vrnil znesek 39.200 DEM, ki se sicer nanaša na posojilo firmi L. d.o.o. v znesku 17.000 DEM z obračunanimi pogodbenimi zamudnimi obrestmi. Koliko je toženec dejansko dolžan tožnici na podlagi obeh posojilnih pogodb, je sodišče prve stopnje natančno razčlenilo in logično pojasnilo v razlogih sodbe, pri čemer je upoštevalo toženčeve navedbe in se opredelilo tudi glede njegove lastne evidence posameznih delnih vplačil v letih od 1997 do 1999, kot izhaja iz prilog B 2 do B 4 spisa. Pritožbeno sodišče zato soglaša z dokazno oceno prvostopnega sodišča, koliko je toženec dejansko plačal tožnici na račun dolga ter z zaključkom, da po odbitku delnih izplačil v skupnem znesku 24.900 DEM dolguje tožnici še 32.443,71 DEM, kar znaša v tolarski protivrednosti na dan 16.2.2000 skupaj 3.309.346,00 SIT. Ko pa se v pritožbi sklicuje na drugačno stanje dolga na dan 22.8.2000, je treba pritožniku pojasniti, da je sodišče prve stopnje razsodilo skladno z ugotovljenim dejanskim stanjem ob zaključku zadeve dne 4.4.2000. Pritožbi je priložil sedem fotokopij položnic o nakazilih različnih zneskov gotovine tožnici v obdobju od 24.2.2000 do 22.8.2000. Po določbi 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2.odstavka 286. člena ZPP. Pritožnik bi torej moral delni plačili zneskov tožnici, ki izhajata iz položnic z datumi 3.3.2000 in 24.2.2000, uveljavljati do konca glavne obravnave, zato obeh predloženih dokazov pritožbeno sodišče glede na citirano določbo ne sme upoštevati. Ostale kopije položnic pa se nanašajo na plačila različnih zneskov tožnici po izdaji sodbe, kar pomeni, da jih sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, pritožnik pa bo imel možnost uveljavljati delno prenehanje terjatve zaradi teh vplačil v morebitnem izvršilnem postopku. Tako sledi, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pa tudi materialno pravo pravilno uporabilo, v postopku pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).