VSL sklep III Cp 2198/2000

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (2. tč. izreka) spremeni tako, da se izvršitelju D.M. priznajo tudi stroški v znesku 2.500,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izvršitelju D.M. priznalo 5.759,00 SIT izvršilnih stroškov, ostale priglašene stroške v znesku 2.500,00 SIT pa je zavrnilo.

Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil izvršitelj D. M., ki predlaga, da mu pritožbeno sodišče prizna vse stroške, kot jih je zahteval, torej v znesku 8.259,00 SIT, to je 2.500,00 SIT več, kot mu je priznalo sodišče prve stopnje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče odmerilo njegove stroške zgolj 25 % od glavnice 31.933,00 SIT in ne 25 % od celotne terjatve, ki znaša v tem primeru z zakonitimi zamudnimi obrestmi na dan rubeža, to je dne 28.9.2000, 140.259,30 SIT. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) v 291. čl. določa, da je izvršitelj upravičen do plačila za svoje delo po tarifi, ki jo predpiše minister, pristojen za pravosodje, na predlog Zbornice izvršiteljev. Delo izvršitelja v skladu z ZIZ je potrebno opraviti v takem obsegu, kot je potrebno za poplačilo upnika. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju pravilnik) v 9. čl. določa, da se za odmero cene izvršiteljske storitve po vrednosti predmeta uporabi vrednost terjatve, ki jo je v posamezni izvršilni zadevi ugotovilo sodišče. Ni vseeno, ali izvršitelj izterja le glavnico, ali tudi zamudne obresti in ostale stroške. Izvršitelj mora narediti vse, da izterja celoten znesek, ki gre upniku po sklepu o izvršbi. ZIZ v 1. tč. 16. čl. določa, da izraz "terjatev" označuje pravico do denarnega zneska. Vrednost denarne terjatve predstavlja torej vrednost denarnega zneska, do katerega je upnik upravičen po sklepu o izvršbi. Po sklepu o izvršbi pa je lahko upnik upravičen do plačila glavnice, obresti od glavnice, pravdnih stroškov, obresti na pravdne stroške, stroškov odmerjenih v sklepu o izvršbi in obresti na stroške odmerjene v sklepu o izvršbi. Kaj točno obsega terjatev, je tako odvisno od vsakega posameznega izvršilnega naslova oziroma sklepa o izvršbi. V skladu z 12. čl. navedenega pravilnika je Izvršni odbor Zbornice izvršiteljev Slovenije na seji 28.6.2000 dal pojasnilo k uporabi tarife št. 1, da se namreč cena storitve - rubeža določi po vrednosti terjatve, ki jo je v posamezni izvršilni zadevi ugotovilo sodišče, vrednost terjatve pa ugotovi sodišče v sklepu o izvršbi ter obsega naslednje postavke: glavnico, obresti od glavnice, pravdne stroške, obresti na pravdne stroške, stroške odmerjene v sklepu o izvršbi in obresti na te stroške. Res Zakon o pravdnem postopku/99 (v nadaljevanju: ZPP) v 39. čl. določa, da če je za ugotovitev stvarne pristojnosti, pravice do revizije in v drugih primerih, ki so določeni v tem zakonu, odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka, obresti, pravdni stroški in druge postranske dajatve pa se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Vendar je potrebno izraz "vrednost terjatve", ki jo ugotovi sodišče v primeru plačila za delo izvršitelja jemati širše, kot v primeru določenega spornega predmeta po ZPP ali npr. nagrade za delo odvetnika, kjer je presoja vezana na vrednost glavnega zahtevka. Obresti so civilni plodovi, ki gredo upniku v materialnopravnem smislu, v procesnem pa jih je ravno tako kot stroške potrebno uveljavljati, sicer ne bi bile prisojene. Pri nagradi za delo izvršitelja je potrebno upoštevati, da predstavlja njegovo nalogo celoten znesek, ki gre upniku - glavnica z vsemi pripadki. 15. čl. ZIZ določa, da se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo določbe ZPP, če ni v tem ali kakšnem drugem zakonu drugače določeno. Plačilo za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja pa je urejeno v 291. čl. ZIZ, ki napotuje na podzakonski predpis, to je navedeni pravilnik in se torej upoštevajo določbe tega pravilnika. ZPP uporablja termin vrednost spornega predmeta, za katerega se upošteva vrednost glavnega zahtevka, upnik pa ni upravičen le do glavnice oziroma glavnega zahtevka, temveč tudi do drugih stranskih terjatev oziroma zahtevkov. Tudi Ministrstvo za pravosodje RS je v interesu poenotenja pravne prakse posredovalo sodiščem navodilo z dne 10.8.2000 v smislu, kot ga zagovarja ta pritožba.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu sklicuje na 39. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ kot na pravno podlago za svojo odločitev. Kot pravilno v svoji pritožbi povzema pritožnik pa se ugotavlja vrednost spornega predmeta po navedenem zakonskem določilu le v primeru stvarne pristojnosti, pravice do revizije in v drugih primerih, ki so določeni v tem zakonu, torej v ZPP. Pristojnost za odločanje v izvršilnih zadevah ter za opravljanje izvršbe je določena v 4. tč. II. odst. 99. čl. Zakona o sodiščih, ki to pristojnost dodeljuje okrajnim sodiščem. Glede pravice do revizije v izvršilnih postopkih pa je v 1. odst. 10. čl. ZIZ določeno, da zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvršbe in zavarovanja, revizija ni dovoljena. Torej bi lahko bil 39. čl. ZPP v obravnavani zadevi uporaben le takrat, če bi ZPP v kakšni drugi določbi kaj takega določal. Ker gre v obravnavani zadevi za stroške postopka, bi to lahko bilo samo v dvanajstem poglavju z naslovom "Stroški postopka", torej v čl. 151-173 ZPP. V teh določbah pa ni nobene podlage za sklicevanje na 39. čl. ZPP, kot je po prepričanju pritožbenega sodišča napačno ravnalo sodišče prve stopnje.

291čl. ZIZ določa, da je izvršitelj upravičen do plačila za svoje delo po tarifi, ki jo predpiše minister, pristojen za pravosodje, na predlog Zbornice izvršiteljev. 9. čl. tega pravilnika pa določa, da se za odmero cene izvršiteljske storitve po vrednosti predmeta uporabi vrednost terjatve, ki jo je v posamezni izvršilni zadevi ugotovilo sodišče. Pritožbeno sodišče meni, da seveda gre za izvršilno sodišče, ne pa morda za pravdno sodišče, ki je izdalo izvršilni naslov. Kaj pa pomeni izraz "terjatev" pa je določeno v 1. tč. 16. čl. ZIZ. Terjatev označuje pravico do denarnega zneska. Po mnenju pritožbenega sodišča ima torej pritožnik prav, ko zatrjuje, da predstavlja izraz "terjatev" vse tiste denarne zneske, ki jih je s sklepom o izvršbi sodišče prve stopnje naložilo v plačilo (v obravnavani zadevi gre namreč za izvršbo na podlagi verodostojne listine) dolžniku, to pa so poleg glavnice v znesku 31.935,00 SIT, ki jo je edino upoštevalo prvostopenjsko sodišče, še zakonske zamudne obresti na dan 30.11.1994 v znesku 4.608,00 SIT, zakonske zamudne obresti od glavnice od 1.12.1994 dalje do plačila ter sodno odmerjene stroške tega izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi dalje do plačila. Te stroške pa je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi odmerilo na 3.600,00 SIT. Iz obračuna obresti, ki ga je opravil izvršitelj (priloga C3) izhaja, da je navedena glavnica skupaj z obrestmi od 1.12.1994 do 28.9.2000 narasla na skupno 140.259,30 SIT. Ta znesek je na dan 28.9.2000 predstavljal po mnenju pritožbenega sodišča terjatev v smislu določbe 1. tč. 16. čl. ZIZ. Po 1. odst. tar. št. 1 navedenega pravilnika v zvezi s 3. odst. te tar. št., glede na to, da je bil rubež neuspešen, gre izvršitelju 25 % cene storitve po tej tarifni številki, to pa je 5.500,00 SIT, kot pravilno zatrjuje pritožnik. Ker mu je sodišče prve stopnje priznalo samo 3.000,00 SIT, to pomeni, da je pritožba utemeljena v celoti, da gre torej izvršitelju poleg že priznanih stroškov še 2.500,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ utemeljeni pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo, kot je razvidno iz izreka in obrazložitve.