VSL sodba I Cpg 1475/2001

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: "Ugotovi se, da pravno dejanje tožeče stranke storjeno v korist tožene stranke, sklenitev verižne kompenzacije 28.7.1999, s čimer je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče stranke v znesku 161.829,10 SIT dne 6.8.1999, nima pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke. Tožena stranka je dolžna v stečajno maso tožeče stranke plačati 161.829,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2000 dalje v roku 8 dni" z a v r n e. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 28.350,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka in 70.550,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2002 dalje do plačila v 8 dneh.

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da pravno dejanje tožeče stranke, storjeno v korist tožene stranke, sklenitev verižne kompenzacije 28.7.1999, s čimer je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče stranke v znesku 161.829,10 SIT, nima pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo plačilo zneska 161.829,10 SIT v stečajno maso tožeče stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2000 dalje in povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Zoper navedeno sodo se je pravočasno pritožila tožena stranka "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Tožeča stranka je subjektivni pogoj izpodbijanja njenega pravnega dejanja - sklenitve verižne kompenzacije gradila na domnevi iz 1. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL, po kateri se domneva, da je upnik, v korist katerega je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno, vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko finančno stanje, če je prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki ni običajen. Neobičajnost izpolnitve je utemeljevala s stališčem, da sklenitve verižne kompenzacije tožena stranka ne bi mogla uveljavljati s tožbo, ker taka obveznost tožeče stranke ne izhaja iz osnovnega posla, iz katerega izhaja terjatev tožene stranke. Temu stališču je v celoti sledilo tudi prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijane sodbe. ZPPSL v navedenem določilu ne govori o poplačilu terjatve upnika, pač pa o izpolnitvi obveznosti v obliki ali na način, ki ni običajen. Po splošni določbi 295. člena ZOR obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih. Posebne primere prenehanja obveznosti ZOR opredeljuje v 3. oddelku IV. poglavja, kamor je umeščena poleg odpusta dolga, prenovitve in združitve tudi kompenzacija. Sistemska razlaga določb ZOR in gramatikalna razlaga prve točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL torej privedeta do sklepanja, da sklenitev (verižne) kompenzacije ni izpolnitev dolga po citiranem določilu ZPPSL, pač pa drug način prenehanja obveznosti tožeče stranke. Čim pa je tako, izpodbijanega pravnega dejanja tožeče stranke - sklenitve verižne kompenzacije, ni mogoče umestiti v abstraktni dejanski stan zakonsko domnevnega dejstva o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Tožeča stranka bi zato morala zatrjevati in dokazati obstoj subjektivnega pogoja po 1. odstavku 125. člena ZPPSL, tega pa v prvostopenjskem postopku ni storila zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je s sklenitvijo verižne kompenzacije prišlo do poplačila (torej izpolnitve) terjatev tožena stranka na neobičajen način. Doslej razloženemu velja dodati, da po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št.III Ips 59/2000 pri večstranskem pobotanju sploh ne gre za pobotanje po določbah ZOR, pač pa je verižno kompenzacijo pravno oprdeliti kot vrsto sporazumov o odpustih dolgov. Če pa je slediti navedenemu stališču, je tožeča stranka zgrešila pasivno legitimacijo, saj je bila tožena stranka upnik tožeče stranke (in ne njen dolžnik) in je le tožena stranka lahko odpustila dolg tožeči stranki. Izpodbijano pravno dejanje zato ni moglo koristiti toženi stranki, pač pa dolžniku tožeče stranke. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, kot izhaja iz dispozitiva te sodbe. Sprememba izpodbijane sodbe je po 2. odstavku 165. člena ZPP narekovala tudi odločitev o stroških vsega postopka. Toženi stranki je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena ZPP priznalo priglašene stroške prvostopenjskega postopka in sicer nagrado pooblaščencu za zastopanje na naroku dne 15.5.2001 po tarifni št. 15/1 Odvetniške tarife (OT) - 100 točk, za končno poročilo stranki po tarifni št. 33/3 OT - 50 točk (upoštevaje veljavno vrednost točke 100 SIT, torej skupno 15.000,00 SIT, povečano za 19 % DDV 17.850,00 SIT) ter sodno takso za odgovor na tožbo po tarifni št. 1/2 ZST v znesku 10.500,00 SIT. Toženi stranki pa je treba priznati tudi pritožbene stroke, ki predstavljajo nagrado pooblaščencu za sestavo pritožbe po tarifni št. 16/1 OT 250 točk, upoštevaje še 19 % DDV skupno 29.750,00 SIT ter sodno takso za pritožbo po tarifni št. 3/1 ZST v znesku 40.800,00 SIT. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo priglašenih pritožbenih stroškov za pregled dokumentacije, ker je to opravilo že zajeto v nagradi za sestavo pritožbe. Navedene stroške je toženi stranki dolžna plačati tožeča stranka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe do plačila v 8. dneh.