VSL sodba I Cpg 1130/2000

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki glavnico v višini 2.099.587,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 4.10.1996 dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da plača tožeči stranki njene izvršilne stroške v višini 62.175.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16.10.1996 do plačila in nadaljnje pravdne stroške v višini 86.546,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje odločbe sodišča prve stopnje, to je od 3.2.2000 dalje do plačila. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki se ne strinja s tolmačenjem prvostopnega sodišča glede določbe 394. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Tožeča stranka je namreč toženo stranko kot prevzemnika dolga prvotno tožene stranke AA, imenovala šele s pripravljalno vlogo dne 1.2.2000. Ker je bila prvotna tožena stranka AA zaradi prenehanja po skrajšanem postopku izbrisana iz sodnega registra že dne 20.3.1998, je tožeča stranka zamudila rok iz 2. odst. 394. čl. ZGD. Zato bi moralo sodišče zahtevek tožeče stranke zavrniti. Pritožba ni utemeljena. Pritožba ima sicer prav, da je stališče izpodbijane sodbe, s katerim obrazlaga zakaj je uveljavljena terjatev tožnika pravočasna, napačno. Ne drži namreč stališče, da do zastaranja ni prišlo le zato, ker je tožeča stranka pred vpisom izbrisa prvotno tožene stranke vložila zoper njo izvršilni predlog. Upoštevati je treba, da je prvotno tožena stranka AA tekom prvostopnega postopka prenehala po skrajšanem postopku in je bila iz sodnega registra dne 20.3.1998 izbrisana, njene obveznosti pa je prevzela sedanja tožena stranka. Zato je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določbi 1. in 2. odst. 394. čl. ZGD, ki določata, da lahko v takšnem primeru upniki (torej tožeča stranka) uveljavljajo terjatve do prevzemnikov družbe, ki je prenehala, vendar pa je v tem primeru za uveljavitev terjatev določen rok, ki znaša eno leto po objavi izbrisa družbe iz sodnega registra. Prekluzija enoletnega roka je tako vezana na objavo izbrisa družbe, ki je prenehala po skrajšanem postopku iz registra, ne pa na ugotovitev (sklep) izbrisa družbe iz sodnega registra, četudi je ta postal pravnomočen. Tožena stranka tako nepravilno veže enoletni prekluzivni rok na sam izbris AA iz sodnega registra (dne 20.3.1998). Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da tožena stranka ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala, da je bil izbris prvotno tožene stranke AA, ki je prenehala po skrajšanem postopku, dejansko tudi objavljen v Uradnem listu. Kot se je lahko pritožbeno sodišče samo prepričalo, izbris navedene družbe v Uradnem listu Republike Slovenije ni bil nikdar objavljen. To pa pomeni glede na določbo 2. odst. 394. čl. ZGD, da do zamude roka tožeče stranke po tem določilu ni moglo priti. Iz tega razloga je odločitev prvostopnega sodišča, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke napram novi toženi stranki kot pravnemu nasledniku prvotno tožene stranke AA, pravilna, saj do prekluzije ni prišlo. Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 353. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi v skladu s 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP sama svoje stroške pritožbenega postopka.