VSK sklep II Cpg 253/2001

Pritožba dolžnika I.M. se z a v r ž e kot nedovoljena.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor podjetja K. d.o.o. in je ugotovilo pravnomočnost sklepa o izvršbi zoper dolžnika I.M. Proti navedenemu sklepu je dolžnik I.M. po svojem pooblaščencu vložil pritožbo in predlagal njegovo razveljavitev. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče odločilo o zahtevku, o katerem že teče pravda oziroma je odločilo o pravnomočnosti sklepa o izvršbi, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, da se razveljavi. V času vložitve predloga za izvršbo je veljal ZIP, po katerem zoper fizične osebe predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine ni bil mogoč in dopusten, zaradi česar je sodišče s tem, da je dovolilo izvršbo, bistveno kršilo postopek. Kršitev postopka pa je nedvomno pripomogla k temu, da je dolžnik vložil ugovor kot direktor K. d.o.o., saj so se naročena dela nanašala na asfaltiranje parkirišča pred trgovino K. d.o.o. Sodišče je vloženi ugovor z dne 23.12.1994 upoštevalo kot pravočasno vloženi ugovor upravičene osebe in je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je izvršbo dovolilo in odstopilo spis v reševanje domnevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v nadaljnji gospodarsko-pravdni postopek. Na sklepu klavzula o pravnomočnosti sklepa z dne 20.12.1995 ni bila nikoli razveljavljena. Z izpodbijanim sklepom je tako sodišče ponovno odločalo o ugovoru, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Sodišče je glede na navedbo strank v ugovoru dolžnika v nadalje kot dolžnika oz. toženo stranko navajalo različna imena, v vseh treh možnih variantah : samo fizično osebo, samo pravno osebo ali sestavljanko "K. d.o.o. M.I.". Glede na navedeno je tudi sicer vprašljivo, ali ne gre le za pomotno opredelitev naziva stranke, zaradi česar je ta nerazumljiva, kar bi sodišče predhodno moralo ugotoviti in zahtevati odpravo pomanjkljivosti. Pritožba ni dovoljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni sprejemljivo stališče pritožnika, češ da v času veljavnosti Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) ni bila mogoča in dopustna vložitev izvršilnega predloga zoper fizične osebe, saj je 1. odst. 21. čl. ZIP določal, da se izvršba za uveljavitev denarne terjatve pravne osebe dovoljuje tudi na podlagi verodostojne listine. In ker je v konkretnem primeru na upniški strani pravna oseba, je bila dopustna vložitev izvršilnega predloga zoper dolžnika - fizično osebo - kot je označen v tem predlogu. Sodišče prve stopnje je res z izpodbijanim sklepom ponovno odločalo o ugovoru, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno (s čimer bi bila podana kršitev po 12. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ), saj je na podlagi istega ugovora s sklepom z dne 7.12.1995 (ki je postal pravnomočen), že razveljavilo sklep o izvršbi in se je v trenutku pravnomočnosti sklepa z dne 7.12.1995 izvršilna zadeva že prevesila v pravdno zadevo. Del odločitve v izpodbijanem sklepu sicer vsebuje tudi ugotovitev, da je sklep o izvršbi zoper I.M. postal pravnomočen, vendar pa se pravnomočnost niti ne ugotavlja s sklepom, zaradi česar bi zapis te ugotovitve bil tudi brezpredmeten. Sodne odločbe, četudi napačne, postanejo pravnomočne, če jih upravičene osebe ne izpodbijajo s pomočjo predpisanih pravnih sredstev. In ravno ta situacija je podana tudi v obravnavanem primeru. Upnik je v izvršilnem predlogu kot dolžnika označil I.M. (fizično osebo) in je sodišče prve stopnje zoper njega izdalo sklep o izvršbi z dne 27.10.1994. Ugovor zoper ta sklep je res vložila druga oseba (tj. pravna oseba K. d.o.o.), vendar pa je na podlagi tega ugovora bil sklep o izvršbi s sklepom z dne 7.12.1995 razveljavljen in niti upnik, ki bi v tej fazi postopka lahko edini imel pravni interes, zoper ta sklep ni vložil pritožbe in je ta sklep, kot je že bilo navedeno zgoraj, postal pravnomočen. Od tu dalje se vse eventuelne napake, storjene v izvršilnem postopku, za nazaj ne morejo sanirati in je treba zadevo (vsebinsko) obravnavati v pravdnem postopku (v katerem je treba upoštevati, da je na pasivni strani naveden I.M., torej oseba, katero je kot dolžnika upnik - sedaj tožeča stranka - navedel v predlogu za izvršbo). Glede na takšno stališče na potek pravde tudi ne more imeti več nobenega učinka izpodbijani sklep, izdan s strani izvršilnega sodišča. Ne glede na vse zgoraj navedeno pa je moralo pritožbeno sodišče pritožbo I.M. kot nedovoljeno zavreči (352. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Imenovani namreč nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep, s katerim je bil zavržen ugovor, ki ga ni vložil on, ampak tretja oseba - družba K. d.o.o.