VSL sodba I Cpg 856/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim zahteva, naj sodišče ugotovi, da ima izločitveno pravico na 20% deležu kupnin iz naslova sklenjenih kupoprodajnih pogodb po Stanovanjskem Zakonu (SZ), ki zapadejo v plačilo po uvedbi stečajnega postopka nad toženo stranko Pap Intel, d.d. v stečaju, Ljubljana. Proti zavrnilni sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa naj pritožbi ugodi, tako da sodbo prve stopnje razveljavi in pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na pritožbo tožeče stranke tožena ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Drži, da je tožeča stranka skladno s 130. členom SZ in 10. členom Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu upravičena do 20% kupnin, ki jih prodajalci, v obravnavanem primeru tožena stranka, pridobijo s prodajo prejšnjih družbenih stanovanj po določbah SZ. Zato je pravilen sklep prvostopnega sodišča, da ima terjatev do 20% deleža nezapadlih obrokov kupnine proti kupcem stanovanj neposredno tožeča stranka in ne tožena kot njihov prodajalec (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 4.6.1997, III Ips 39/97). Nezapadle terjatve 20% deleža kupnin sodijo torej v premoženje tožeče stranke. Res je izločitvena pravica možna tudi na drugem premoženju in ne le na stvareh v stečajni masi. Vendar pa se v obravnavanem primeru zahtevek glasi na izločitev denarja: tožeča stranka namreč uveljavlja izločitveno pravico na 20% deležu kupnin iz naslova sklenjenih prodajnih pogodb po SZ, ki bodo zapadle v plačilo po uvedbi stečajnega postopka. S plačilom kupnine na račun stečajnega dolžnika ta postane del razdelitvene mase, sicer stečajni dolžnik pridobi upravičenje (in dolžnost), da jo izterja. Na denarju kot genusu pa izločitvene pravice v načelu ni. Za generične stvari, zlasti še za denar kot splošno plačilo in menjalno sredstvo, velja, da jih je dolžnik dolžan vrniti enako količino iste vrste in kakovosti, pri denarju - enakovredne valute (prim. 355. čl. ZOR). To splošno pravilo glede izpolnitve, če se dolguje generična stvar, ne velja le, če je sicer generična stvar individualizirana z dogovorom strank. Takrat dolžnik izpolni tako opredeljeno pogodbeno obveznost, ko izroči tako individualizirani predmet. Pri denarju o individualizaciji lahko govorimo takrat, če je sporni denar npr. shranjen v sefu v banki, ali pa, če je sporni denar označen na način ali z znaki, tako da bi ga bilo mogoče po posameznih enotah ali skupno objektivno in tudi namensko ločiti kot upnikov lastninski species od drugega denarja, s katerim je utegnil dolžnik razpolagati. V takšnem primeru je možno z lastninsko tožbo zahtevati vrnitev teh istih objektivno razpoznavnih stvari v izločitveni pravdi (prim. sodbo Vrhovnega sodišča SRS II Ips 11/81 z dne 23.4.1981, objavljena v Poročilu o sodni praksi VSS 1981/1, str. 77). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek. Velja še dodati, da je treba za poravnavo 20% deleža kupnin, ki so zapadle po začetku stečajnega postopka, uporabiti 2. odst. 160. čl. ZPPSL, saj gre za terjatev, ki je nastala med stečajem (prim. že cit. sodbo Vrhovnega sodišča RS). Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. v zvezi s 442. in 458. čl. ZPP), je odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. čl. v zvezi s 442. čl. ZPP).