VSK sodba I Cpg 185/2001

Pritožbi se ugodi, zato se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.289.094,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.827.351,00 SIT od 1.3.1994 do plačila, od 51.265,40 SIT od 10.6.1994 do plačila, od 157.305,00 SIT od 30.6.1994 do plačila, od 618.582,30 SIT od 2.9.1994 do plačila, od 296.704,00 SIT od 2.10.1994 do plačila, od 972.062,00 SIT od 26.10.1994 do plačila, od 106.149,30 SIT od 20.7.1995 do plačila, od 259.675,00 SIT od 5.9.1995 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 629.270,00 SIT, z a v r n e . Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 671.640,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2001 do plačila. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 295.272,00 SIT v 8 dneh.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obvezalo toženo stranko, da je ta dolžna plačati tožeči stranki 5.289.094,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 2.827.351,00 SIT od 1.3.1994 do plačila, od 51.265,40 SIT od 10.6.1994 do plačila, od 157.305,00 SIT od 30.6.1994 do plačila, od 618.582,30 SIT od 2.9.1994 do plačila, od 296.704,00 SIT od 2.10.1994 do plačila, od 972.062,00 SIT od 26.10.1994 do plačila, od 106.149,30 SIT od 20.7.1995 do plačila, od 259.675,00 SIT od 5.9.1995 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 629.270,00 SIT v 15 dneh. Stranskega intervenienta je obvezalo, da nosi sam svoje stroške postopka. V delu, v kolikor je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, kajti že iz tožbe ni razvidno, ali zahteva tožeča stranka le plačilo računov za blago za Motel V. ali tudi za vse ostale objekte. O tem vprašanju se tudi ni izjasnila tožeča stranka, saj ni navedla objekt, glede katerega dobave blaga niso plačane, kar ima pomen za presojo v tej zadevi. Ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni predložila dokazil o plačanih ostalih fakturah, je nesprejemljiva, kajti tožena stranka ni dolžna dokazovati plačil faktur, ki jih je izstavila tožeča stranka, ker tožena stranka ni v poslovnem razmerju s tožečo stranko in teh faktur ne vodi. Tožena stranka je dolžna dokazati le plačila faktur, ki jih je toženi stranki izstavila družba I. Kontradiktorne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izvršila vsa plačila, da pa so bila plačila izvršena z zamudo in je zamudo okvalificiralo kot bistveno okoliščino, zaradi katere je tožena stranka odgovorna po določilih 6. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Taka odločitev nima opore v 6. člen ZGD, kajti tožena stranka je plačilo izvršila ter svojo obveznost izpolnila, čeprav z zamudo. Elementi po 6. členu ZGD niso podani. Da bi bila tožena stranka odgovorna za zamudo, tudi ne izhaja iz dejstev, ki so nesporna, kajti tožena stranka od svojega naročnika ni prejela plačila, pa vendar je iz lastnih sredstev poplačala vse fakture I. Zamuda je v tem primeru opravičljiva, saj je bila I. poplačana za vsa njena dela in blago za vse objekte v višini 62.216,474,00 SIT. Del vtoževane terjatve tožeče stranke v znesku 3.654.503,00 SIT je zapadel v plačilo v obdobju od 1.3.1994 do 2.9.1994. To je v obdobju, ko je stranski intervenient kot poslovodja družbe I. po lastni izjavi samostojno odobraval plačila dokler tožena stranka ni postala 100% lastnik te družbe. To dejstvo je tožena stranka navedla že v svoji vlogi in je že pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je vprašljiva uporaba 6. člena ZGD dokler je direktor družbe I. samostojno odločal o plačilih. Razlogi v sodbi nikakor ne opravičujejo avtomatične odgovornosti tožene stranke po 6. členu ZGD. Celo v primeru, da so ugotovitve sodišča o odvisni družbi pravilne, ostaja nesporno dejstvo, da je tožena stranka vse s strani družbe I. izstavljene fakture oziroma situacije plačala. Stališče sodišča bi torej pomenilo, da je tožena stranka plačilo izvršila, vendar je odgovorna po 6. členu ZGD zaradi dejstva, da je bila I. obvladovana družba. Tako stališče je v nasprotju z razumevanjem vsebine odvisne družbe. Položaj obvladujočih in odvisnih družb urejajo določila VII. poglavja ZGD, ki vprašanja odgovornosti odvisne družbe ali obvladujoče družbe proti tretjim osebam ne ureja, temveč odreja odgovornost obvladujoče družbe proti odvisni družbi in odgovornost zastopnikov obvladujoče družbe. Za vsako odvisno družbo je povsem normalno, da posluje v okviru navodil, smernic in poslovne politike obvladujoče družbe. Dejstvo, da ima družbenik upravičenja nad družbo in da družbenik upravlja družbo, še ne opravičuje uporabo instituta spregleda pravne osebnosti. Odgovornost družbenikov temelji na načelih odškodninske odgovornosti. Odgovornost se ocenjuje z vidika zlorabe položaja družbenika v razmerju do družbe in do uporabnika. Za odgovornost morajo biti podani elementi: objektivna predpostavka (zmanjšanje premoženja družbe), subjektivna predpostavka (vedenje za stanje družbe), dejstvo, da družba ni sposobna poravnati svojih obveznosti upnikom. Sodišče ni dalo nikakršne teže izjavi direktorja tožene stranke, da je bila I. samostojna pri izvrševanju plačil. Podobna izjava je dana s strani S.P. Za določeno obdobje pa je to izjavo potrdil tudi stranski intervenient že na svojem prvem zaslišanju. Nikjer pa ni zaslediti izjave stranskega intervenienta o prepovedi plačil upnika. V sodbi niso ugotovljena dejstva in okoliščine, ki jih določa 6. člen ZGD. V kolikor se sodišče sklicuje na 6. člen ZGD, bi bilo dolžno v obrazložitvi določno navesti, kateri elementi, ki jih določa 6. člen, so bili podani v ravnanju tožene stranke. Pritožba je utemeljena. Vse pravno pomembne dejanske okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je tudi povzelo določbe 6. člena ZGD o spregledu pravne osebnosti, ni pa po oceni pritožbenega sodišča te določbe pravilno uporabilo. Iz zaključkov sodišča prve stopnje namreč ne izhaja, da bi bil podan kateri od primerov, izrecno naštetih v 6. členu ZGD, ki omogoča spregled pravne osebnosti in nalaga odgovornost za obveznosti družbe tudi družbenikom. Bistvo določbe je, da predpisuje osebno odgovornost družbenikov za obveznosti družbe v primerih, ki so taksativno našteti. Zakon zahteva določeno ravnanje, saj govori o zlorabi oziroma namenu oškodovanja. Takšno ravnanje pa mora biti storjeno s strani družbenikov. Upnik mora dokazati, da so izpolnjeni pogoji za spregled pravne osebnosti (škodljiv namen, zloraba). Ta inštitut je izjemen in ne more pokriti že formalne povezanosti ene pravne osebe z drugo. Družabniki odgovarjajo za obveznosti družbe le, če so družbo kot pravno osebo zlorabili zato, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan; če so pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih upnikov; če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem; če so v svojo korist ali v korist kake druge osebe zmanjšali premoženje družbe in so vedeli ali bi morali vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Da bi v predmetni zadevi šlo za zlorabo, ki je temelj za spregled pravne osebnosti v vseh primerih, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ampak je kot odgovornost družbenikov štelo le stopnjo vključnosti družbenika v gospodarjenje družbe, vpliv družbenika na poslovodstvo in njegovo sodelovanje ter vezanost družbenika z gospodarjenjem družbe. To je sicer pomembno pri ugotavljanju, koliko je tožena stranka vplivala na poslovanje in gospodarjenje družbe, saj je nenazadnje šlo za povezani družbi, vendar pa sodišče ni izrecno ugotovilo, da je tožena stranka pravice, ki jih je imela kot družbenik, zlorabila zato, da bi dosegla svoje interese in koristi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič B.L., direktorja I., in J.C., direktorja tožene stranke, ugotovilo, da je družba I. 90% poslov opravljala za toženo stranko in da je tožena stranka vodila za to družbo vse komercialne in računovodske posle, kar pomeni da je bila ta družba odvisna od tožene stranke. Dela je I. opravljala za toženo stranko in je le-ta sredstva za poslovanje dobivala od tožene stranke v obsegu, kot jih je ta hotela oziroma mogla poravnati. Poravnala je obveznosti do družbe I. v obsegu kot je bilo potrebno za tekoče poslovanje. Ni pa bilo ugotovljeno, da bi družbeniki tej družbi prepovedali plačevanje njenih obveznosti, ki jih je imela do upnikov. To je izrecno povedal tako direktor B.L. kot vodja nabave S.P. Res je sicer, da je B.L., direktor družbe I., povedal, da je samostojno odobraval plačila dokler tožena stranka ni postala 100% lastnik družbe E. To pa je bilo 16.9.1994, ko je že večji del terjatve tožene stranke zapadla v plačilo; vendar tudi kasneje, ko se je s toženo stranko posvetoval glede plačil, temu nikoli ni bilo prepovedano, da ne bi smel obveznosti upnikom plačati. Izrecno sta oba direktorja tako B.L. kot J.C. povedala, da sta se s tožečo stranko celo dogovarjala o plačilu terjatve, ki naj bi bila opravljena takrat, ko bo tožena stranka plačilo dobila od S., kar pomeni, da ji ni mogoče očitati zlorabe v njeno korist. Nedvomno je šlo za povezano družbo in tožena stranka je dajala navodila obvladujoči družbi, ta navodila pa po oceni pritožbenega sodišča niso šla v škodo upnikov. Nenazadnje pa je tožena stranka tudi izkazala, da je obveznosti do družbe E. plačevala, čeprav je res, da z zamudo, vendar zato, ker tudi sama od naročnikov del ni prejela plačila za opravljena dela, kar je v tem postopku tudi izkazano. Niti škodljivega namena niti zlorabe tožeča stranka v tem postopku ni izkazala, zato tudi niso po oceni pritožbenega sodišča izkazani pogoji za spregled pravne osebnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je zavrnilo tožbeni zahtevek, je pritožbeno sodišče moralo odločiti tudi o stroških pravdnega postopka. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z določili 154. člena ZPP. Višino stroškov je odmerilo v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo ter opravljenimi procesnimi dejanji stranke. Priznalo pa je le tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni in znašajo 671.640,00 SIT. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji mora tožena stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 295.272,00 SIT, kar predstavlja stroške za takse in stroške za zastopanje tožene stranke.