VSK sklep I Cpg 215/2001

Pritožbi dolžnika se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1. začelo in takoj zaključilo stečajni postopek nad družbo I., ker je ugotovilo, da dolžnik nima premoženja, ki bi prišlo v stečajno maso oziroma je neznatne vrednosti; 2. po pravnomočnosti sklepa odredilo izbris družbe iz sodnega registra. Proti navedenemu sklepu je dolžnik po svoji pooblaščenki vložil pritožbo in predlagal njegovo razveljavitev. V pritožbi izpostavlja, da ne sprejema argumentov sodišča, da ima dejansko dva upnika, ker je upnik H. namerno in špekulativno odklonil prevzem izpolnitve z asignacijsko pogodbo. Zatrjuje, da je napačna ocena izvedenca ekonomsko finančne stroke, da je dolžnik plačilno nesposoben in insolventen; že res, da je dolžnik že dalj časa neprekinjeno blokiran, vendar pa neporavnane obveznosti izhajajo iz enega samega temelja, tj. neplačanega prispevka za uporabo stavbnega zemljišča, terjatev drugega upnika, t.j. H. pa je dolžnik skušal poravnati, vendar navedeni upnik na to ni pristal. Pri ugotavljanju dolžnikovega premoženja izvedenec ni ocenil in ovrednotil pogodbe o dolgoročnem zakupu, ki predstavlja največje premoženje dolžnika, namesto tega se je ukvarjal z ocenjevanjem finančnega stanja ustanovitelja družbe tj. T., pri tem pa prezrl, da je solidarni plačnik dolžnikovih obveznosti družba H. Dolžnik tudi ne more sprejeti izvajanj izvedenca, da je vrednost projektne dokumentacije nična. Zaradi svojih poslovnih in delovnih povezav s predlagateljem začetka stečajnega postopka, tj. H., je bil izvedenec pri pripravi mnenja pristranski, zaradi česar so podani pogoji za njegovo izločitev. Pritožnik šteje, da je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave (verjetno prav: sklep o začetku stečajnega postopka brez naroka), čeprav bi jo moralo opraviti, zaradi česar je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ravno tako pa dolžnik ni imel možnosti, da se izjavi o navedbah iz izvedeniškega mnenja in o navedbah nasprotne stranke oz. predlagatelja v vlogi z dne 16.2.2001. Oba predlagatelja začetka stečajnega postopka - H. in O. - sta po svojih pooblaščencih sicer odgovorila na pritožbo, vendar pa pritožbeno sodišče njunih odgovorov ni obravnavalo, ker po določilu 366.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS št. 67/93 s sprem.), odgovor na pritožbo zoper sklep ni predviden. Pritožba dolžnika je utemeljena. V obravnavani zadevi je upnik H. z vlogo z dne 7.6.2000 predlagal začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Upnica O. je v svoji vlogi z dne 4.10.2000 izjavila, da naj se njena vloga z dne 26.7.2000 šteje kot samostojni predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Glede na to bi prihajala kvečjemu v poštev, ob smiselni uporabi 1. odst. 300. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL, združitev postopkov po obeh predlogih. Sodišče prve stopnje je sicer sklep o skupnem obravnavanju z dne 16.10.2000 nepravilno temeljilo na 1. odst. 191. čl. ZPP, vendar pa je v nadaljevanju obravnavanja te zadeve pravilno ugotavljalo obstoj procesnih predpostavk za vložitev predloga za vsakega predlagatelja posebej. Sicer se postavlja vprašanje smiselnosti vložitve dveh predlogov zoper istega dolžnika, glede na to, da velja v stečajnem postopku načelo sorazmernosti poplačila (navadnih) upnikov, in to ne glede na to, ali so predlagatelji začetka stečajnega postopka ali ne, vendar pa to vprašanje ni predmet predmetnega postopka. Pojem upnika je treba ločiti od pojma upnika kot predlagatelja stečajnega postopka nad dolžnikom; slednje je namreč lahko le tisti upnik, ki poleg tega, da z verodostojno listino izkaže obstoj dospele terjatve do dolžnika, hkrati dokaže, da dolžnik nima zadosti denarnih sredstev za poravnavo te terjatve (3. odst. 90. čl. ZPPSL). Glede na takšno zakonsko dikcijo je vprašljivo, ali bi slednje lahko dokazal tisti upnik, ki ne sprejme izpolnitve dolžnikove obveznosti s strani tretje osebe. Ne bi pa ta okoliščina mogla vplivati na ugotovitev, da gre za upnika, saj kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, dolžnikova obveznost do takšnega upnika še vedno obstoji. Izvedenec ekonomsko finančne stroke, ki ga je v tej zadevi postavilo sodišče (in s sklepom z dne 6.6.2001 zavrnilo zahtevo dolžnika za njegovo izločitev), je ugotovil, da dolžnik ne poravnava svojih obveznosti (stanje neporavnanih obveznosti na dan 31.12.1999 znaša približno 50.000.000,00 SIT, žiro račun neprekinjeno blokiran 353 dni) in nima lastnih virov niti za plačilo tekočih obveznosti. Na podlagi teh ugotovitev je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo na obstoj stečajnega razloga insolventnosti po 1. odst. 2. čl. ZPPSL. Dolžnik v pritožbi tudi sam priznava, da je že dlje časa neprekinjeno blokiran, njegova trditev, da vse neporavnane obveznosti izhajajo iz enega samega temelja (tj. neplačanega prispevka za uporabo stavbnega zemljišča), pa ni pravno upoštevna. Ni utemeljen niti pritožbeni očitek v smeri, češ da naj bi bilo ugotovljeno, da pogodba o prevzemu obveznosti, ki je bila sklenjena med dolžnikom in družbo T., dokazuje dolžnikovo insolventnost, saj takšna ugotovitev iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Po določilu 2. odst. 90. čl. ZPPSL lahko predlog za začetek stečajnega postopka vloži dolžnik, upnik ali osebno odgovorni družbenik. V konkretnem primeru je predlagatelj upnik (oz. dva upnika vsak s svojim predlogom). Dolžnik je ugovarjal, da ni razlogov za začetek stečajnega postopka in v takšnem primeru zbere predsednik stečajnega senata podatke za oceno, ali je podan stečajni razlog (3. odst. 92. čl. ZPPSL), pa tudi za oceno, ali je dovolj premoženja za poplačilo upnikov oz. za kritje stroškov stečajnega postopka (7. čl., 1. odst. 99. čl. ZPPSL). Ko predsednik stečajnega senata zbere podatke iz 3. odst. 92. čl. ZPPSL, razpiše narok za obravnavo, ali so podani pogoji za začetek stečajnega postopka, na katerega povabi predlagatelja, dolžnika in po potrebi izvedenca ter priče (1. odst. 97. čl. ZPPSL). Navedeno zakonsko določilo je jasno in na njegovi podlagi ni mogoče zaključiti drugače kot tako, da je razpis naroka obligatoren; iz podatkov spisa je sicer razvidno, da je v tej zadevi že bil opravljen en narok (dne 27.9.2000), vendar pa ga ni mogoče upoštevati kot naroka po 97. čl. ZPPSL, za katerega je že zakon časovno opredelil, da se opravi takrat, ko so zbrani vsi potrebni podatki za odgovor na vprašanje, ali so pri dolžniku podani pogoji za začetek stečajnega postopka. Da je temu tako, potrjuje tudi določilo 2. odst. 97. čl. ZPPSL, po katerem izda stečajni senat na naroku ali najpozneje v treh dneh po njem, sklep o začetku stečajnega postopka oz. o zavrnitvi predloga za začetek le-tega. Narok ni potreben le v primeru, če predlaga začetek stečajnega postopka dolžnik sam ali če dolžnik soglaša s predlogom oz. če v določenem roku ne izjavi ničesar (4. odst. 97. čl. ZPPSL). Ker pa sodišče prve stopnje potem, ko je zbralo vse podatke o obstoju stečajnega razloga, naroka ni razpisalo, je podana bistvena kršitev določb postopka po 10. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL, zaradi česar je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, slednje pa bo v ponovljenem postopku upoštevalo napotke, ki so razvidni iz tega sklepa. V zvezi z vprašanjem obstoja premoženja, ki ga izpostavlja dolžnik, kateri ne sprejema mnenja izvedenca, da projektna dokumentacija nima vrednosti in opozarja, da ni bila ocenjena pogodba o dolgoročnem zakupu, je glede slednje vprašanje, kakšno dolžnikovo premoženje bi sploh lahko predstavljala; kar se pa tiče projektne dokumentacije, je dvomljivo, ali bi vrednost le-te zadoščala za kritje stroškov stečajnega postopka in vsaj delno poplačilo upnikov.