VSK sklep I Cpg 172/2001

Pritožbi predlagatelja se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje naložilo predlagatelju, da v roku 8 dni položi na račun predujmov Okrožnega sodišča v Kopru št. 51400-695-70008 predujem za kritje stroškov izvedbe stečajnega postopka v znesku 2.000.000,00 SIT. Proti navedenemu sklepu je predlagatelj po svojem pooblaščencu vložil pritožbo in predlagal njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje glede na določilo 2. odst. 100. čl. ZPPSL ni bilo zavezano naložiti predlagatelju plačila predujma, saj citirani člen dopušča tudi drugačno odločitev. Poleg tega pa same višine določenega zneska predujma ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov; prvostopno sodišče namreč ni ugotavljalo višine stroškov, ki nastanejo v stečajnem postopku, ampak jih je ocenilo le pavšalno (na pamet). Izpodbijani sklep tudi predstavlja direktno kršenje ustavnega instituta enakosti pred zakonom, saj bi bil predlagatelj v primeru ustavitve postopka zaradi neplačila predujma v neenakem položaju do predlagateljev (stečajnih upnikov) v drugih postopkih. Pritožba je utemeljena. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana situacija po 1. odst. 100. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93 s sprem.) - obstoj enega upnika, ki je verjetno izkazal, da bo na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju vrnjeno premoženje v stečajno maso. Glede na to pritožbeno sodišče nima pomislekov za odločitev sodišča prve stopnje v delu, s katerim je upniku kot predlagatelju začetka stečajnega postopka naložilo plačilo predujma po 2. odst. 100. čl. ZPPSL. V zvezi s tem tudi ni mogoče pritrditi pritožbi v delu, kolikor izpostavlja, da bi prvostopno sodišče lahko predlagatelju naložilo le plačilo predujma za stroške do začetka stečajnega postopka po 1. odst. 93. čl. ZPPSL, saj gre za dve različni situaciji. Predlagatelj je torej dolžan dati predujem, ki ga določi stečajni senat za kritje stroškov izvedbe stečajnega postopka. Kar se tiče slednjih, je sicer sodišče utemeljeno uporabilo kriterij stroškov, ki v povprečju nastanejo v prvem letu, šteto od začetka stečaja naprej, vendar pa je v zvezi s tem treba pritrditi pritožbi, ki izpostavlja, da višine določenega zneska predujma ni mogoče preizkusiti; sodišče prve stopnje je sicer opisno navedlo, da gre pri predujmu v višini 2.000.000,00 SIT za inventurne in knjigovodske stroške, stroške objav in stečajnega upravitelja ter odvetniške stroške, vendar pa jih ni zneskovno opredelilo. Zato je podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZPPSL in je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljaviti. V ponovljenem postopku bo zato potrebno zneskovno opredeliti stroške, ki bodo predvidoma kriti iz predujma (kar pa verjetno ne bo predstavljalo posebnih težav, glede na to, da je že bil začet stečajni postopek nad dolžnikom in tudi postavljen stečajni upravitelj, katerega naloga je med drugim tudi sestava predračuna stroškov stečajnega postopka po 2. tč. 1. odst. 80. čl. ZPPSL). Glede na očitke v pritožbi končno tudi ni jasno, v čem naj bi z izpodbijanim sklepom bil glede predlagatelja kršen ustavni institut enakosti pred zakonom; tudi v drugih postopkih morajo namreč upniki kot predlagatelji stečajnega postopka plačati predujem in to ali po določilu 1. odst. 93. čl. ZPPSL ali pa po določilu 2. odst. 100. čl. ZPPSL, v odvisnosti od tega, za kakšno konkretno situacijo gre.