VSL sodba II Cp 795/99

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencem, da v roku osem dni vrnejo zapuščino po pok. M. O., umrli 16.8.1994, devizna sredstva, ki so jim bila izplačana na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. D 343/95 z dne 15.4.1996 in sicer tako kot je opredeljeno, navedeno v 1. odst. izreka izpodbijane sodbe z zamudnimi obrestmi, ki jih priznavajo poslovne banke na hranilne vloge, ki jih priznava Dolenjska banka d.d., Novo mesto na hranilne vloge v DEM na vpogled, ki teko od vložitve tožbe do vračila in sicer devizna sredstva s pologom na devizno hranilno knjižico zapustnice M. O. pri Dolenjski banki Novo mesto, če pa toženci z njimi ne razpolagajo pa s plačilom tolarske protivrednosti po prodajnem tečaju Dolenjske banke d.d. Novo mesto na dan vračila na tolarsko hranilno knjižico zapustnice pri isti banki. Tožencem je tudi naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Zoper to sodbo se ločeno pritožujejo šesto in sedma tožena stranka in drugo, peta, osma in deveta tožena stranka. Šesta in sedmo tožena stranka vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353/I ZPP in predlagata spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je zavrnilo kot brezpredmeten ugovor toženih strank, da je pok. M. O., katerega dediči so toženci z dvigom zneska 75.554,34 DEM razpolaga s svojimi sredstvi, češ da je to predmet zapuščinskega postopka. Taka ocena sodišča je nepravilna in zmotna in nasprotuje tudi listinam, ki so v spisu, s čemer je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 1. odst. (pravilno 2. odst.) 354. čl. ZPP. Sodišče je pridobilo in vpogledalo v podatke Dolenjske banke d.d. Novo mesto o gibanju denarnih sredstev za pok. M. O. in M. O. in se iz teh podatkov da sklepati, da je M. O. razporejal svoja in ženina sredstva tako na svoji hranilni knjižici kot na hranilni knjižici M. O., katere pooblaščenec je bil. Očitno je, da sta pokojnika svoja sredstva hranila skupno, jih zaporedoma vezala, kar je v končni fazi pripeljalo do zneska 75.554,34 DEM. Vendar tega zneska ni mogoče ocenjevati, da spada v zapuščino po M. O. Glede na njene prejemke ni verjetno, da bi lahko prihranila tolikšno vsoto deviznih sredstev. Sodišče bi moralo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja zaslišati pričo M. F. kot kupca stanovanjske hiše, ki sta jo prodala pokojna zakonca in pridobiti podatke o gibanju deviznih sredstev na hranilnih knjižicah obeh zakoncev v letu 1993. Pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje o lastništvu dvignjenih sredstev s hranilne knjižice M. O., pa je predpogoj za pravilno uporabo materialnega prava, torej 210. čl. ZOR, na katerega se sodišče sklicuje. Po tem določilu mora pridobitelj vrniti sredstvo ali nadomestiti vrednost dosežene koristi, če je kakšen del premoženja neke osebe na kakršenkoli način prišel med premoženje neke druge osebe, pa ta prehod nima podlage v pravnem poslu ali zakonu. Tožeča stranka pa v konkretnem primeru ni dokazala, da so bila sredstva na računu M. O. njena in da so brez zakonite podlage prišla na M. O. Kot je že rečeno, so bila sredstva vsaj skupno ali solastno premoženje obeh zakoncev, če že ne izključno premoženje M. O. Nenazadnje pa pritožnika grajata sodbo zaradi tega, ker je tožence obsodila na alternativno izpolnitev, ne da bi se sodišče pri tem ukvarjalo z vprašanjem, ali so zato izpolnjeni materialnopravni pogoji. Zakon o obligacijskih razmerjih govori o tem, da mora pridobitelj vrniti sredstvo, ki ga je pridobil, vrniti pa ga je dolžan, če je to mogoče, drugače pa mora vrniti vrednost dosežene koristi. Korist mora biti dosežena in mora pomeniti subjektivno korist za pridobitelja. Sodišče pa vprašanja, kaj je s sredstvi, ki so jih na podlagi sklepa o dedovanju po M. O. prejeli toženci, sploh ni obravnavalo. Ostalo je neugotovljeno, ali sredstva sploh še obstajajo in ali je morda z njihovo morebitno porabo tožencem sploh nastala korist. Dejansko stanje je v tej smeri ostalo povsem neugotovljeno. Drugi, peti, osmi in deveti toženec pa vlagajo pritožbo prav tako iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbi očitajo, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni zavzelo nobenega stališča glede kupoprodajne pogodbe za hišo z dne 14.3.1994, niti ne glede pridobitve denarnih sredstev na devizni knjižici pok. M. O. Sodišče je nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje, saj ni izvajalo dokaza z zaslišanjem strank, čeprav so to toženci izrecno predlagali glede prodaje stanovanjske hiše. Prav tako je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede denarnih sredstev na devizni knjižici pok. M. O. Sodišče je povsem spregledalo, da je imela pok. M. O. na dan 31.12.1993 na svoji devizni knjižici saldo 4,12 DEM in šele po tem datumu so bila nakazana vsa ostala sredstva. Očitno je, da je pok. M. O. pridobila vsa sredstva šele po prodaji stanovanjske stavbe in tako bi moralo sodišče razčistiti od kje izvira denar na devizni knižici in čigav je. Sodišče pa je tudi nepravilno uporabilo določbo 210. člena ZOR, kajti neupravičena pridobitev je mogoča le v primeru, ko nekdo razpolaga s stvarjo, ki ni njegova ali pa kasneje odpade pravna podlaga, na podlagi katere je sredstva pridobil. Šele v primeru, če bi se izkazalo, da je M. O. razpolagal s sredstvi, ki niso bila njegova last, bi sodišče lahko uporabilo določila čl. 210 ZOR. Odločitev sodišča je tako najmanj preuranjena. Nesprejemljivo pa je tudi stališče sodišča, da je vprašanje lastništva denarnih sredstev stvar zapuščinskega postopka. Z vložitvijo tožbe sta tožnika izrecno pokazala, da menita, da gre za sredstva pok. M. O., pritožniki pa zatrjujejo nasprotno in bi sodišče moralo odločiti o vprašanju lastništva denarnih sredstev, če ne že iz drugega razloga pa iz razloga ekonomičnosti postopka. Pritožbi nista utemeljeni. Ker se obe pritožbi praktično ukvarjata z istimi vprašanji, bo pritožbeno sodišče obema odgovarjalo skupaj. Pri preizkusu izpodbijane sodbe je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dejansko stanje v potrebnem obsegu dovolj natančno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kake bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne iz 1. ne iz 2. odst. 354. čl. ZPP. Sodbo je zato potrdilo, pritožbi pa zavrnilo kot neutemeljeni. Glede na pritožbena izvajanja vseh pritožnikov pa dodaja, da je zapustničino premoženje bila celota njenih premoženjskih pravic in obveznosti, ki jih je imela ob smrti. Njene premoženjske pravice in obveznosti so z dnem smrti prešle na dediče in če je bila zapuščina devizna hranilna vloga na devizni hranilni knjižici, je ta vloga predmet dedovanja. Ni pomembno kako je M. O. prišla do sredstev, ki so bila na podlagi pogodbe o vezavi depozita zvezana na njeno ime, pač pa je pomembno, da so bila v trenutku njene smrti na njeno ime vezana in zato spadajo v njeno zapuščino. Pravilna je torej odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek, ki se glasi na vrnitev denarnih sredstev v zapuščino po pok. M. O. utemeljen. Ker se obe pritožbi ukvarjata z vprašanjem, kako je M. O. prišla do teh sredstev in da naj bi bila ta sredstva skupno premoženje obeh zakoncev M. O. in M. O., če že ne samo M. O., je treba odgovoriti, da je bil M. O. le pooblaščenec M. O. in da torej s sredstvi, ki so bila na njeni hranilni knjižici, ni mogel razpolagati drugače kot pooblaščenec. Zakon o obligacijskih razmerjih v 94. čl. v 3. odst. določa, da pooblastilo preneha med drugim s smrtjo tistega, ki ga je dal, razen, če se začeti posel ne more prekiniti brez škode za pravne naslednike, ali če pooblastila velja tudi za primer smrti tistega, ki ga je dal, bodisi po njegovi volji, bodisi glede na naravo posla. Ker se ničesar drugega ne zatrjuje kot to, da je bil M. O. pooblaščenec M. O.je jasno, da je pooblastilo s smrtjo M. O. prenehalo. Vse kar je M. O. storil po prenehanju veljavnosti pooblastila je storil nezakonito. Obema pritožbama je dati prav, ko pravita, da mora po določilu čl. 210 ZOR pridobitelj vrniti sredstvo ali nadomestiti vrednost dosežene koristi, če je kakšen del premoženja neke osebe na kakršenkoli način prišel med premoženje neke druge osebe, pa ta prehod nima podlage v pravnem poslu ali zakonu. Hranilna vloga pok. M. O. je prešla med premoženje M. O. brez podlage v pravnem poslu ali zakonu. Ker je pooblastilo s smrtjo prenehalo, M. O. ne bi smel sredstev prenesti na sebe, saj zato ni imel več pooblastila. Ker pa je to storil in ker so po njegovi smrti ta sredstva prešla v njegovo zapuščino in so pritožniki postali dediči, velja tudi zanje, da ta prehod nima podlage ne v pravnem poslu, ne v zakonu. Pritožniki morajo torej ta sredstva vrniti v zapuščino po pok. M. O., če pa deviznih sredstev nimajo več, pa njihovo protivrednost kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbenemu sodišču je nerazumljivo spraševanje A. O. in T. O. ali je z morebitno porabo sredstev, ki sta jih prejela, sploh nastala kakšna korist. Če imata namreč še vedno devizna sredstva jih lahko vrneta, če pa sta jih zamenjala v tolarje, pa morata vrniti tolarsko protivrednost. Ta tolarska protivrednost brez nadaljnjega predstavlja korist, ki sta jo na ta način pridobila. Pritožbeno sodišče je glede na povedano v skladu z določbo 368. čl. ZPP/77 zavrnilo obe pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.