VSL sodba II Cp 2064/99

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi opr. št. I 1156/96 z dne 29.11.1996 in toženi stranki naložilo povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 9.000,00 SIT. Sklep o izvršbi se nanaša na neplačani znesek po pogodbi o sklenitvi naročniškega razmerja z dne 29.2.1996 in na neplačane pogovore po števcu, telefonsko naročnino in prometni davek. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja socialne razloge, zaradi katerih zneska ne more plačati, poudarja pa tudi, da se ne čuti dolžna plačati celotnega zneska, kajti telefon so ji zaradi neplačila odklopili in tako ni razlogov, da bi morala plačati znesek 92.747,00 SIT, kar se nanaša na stroške priklopa, v celoti. Predlaga, da višje sodišče to upošteva. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. čl., in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka izpolnila obveznost po pogodbi. Tožena stranka je imela možnost uporabljati telefonski priključek štiri mesece - april, maj, junij in julij 1996. Kot izhaja iz podatkov v spisu, ga je tudi uporabljala, vendar za mesece maj, junij in julij ni plačala nič - torej niti stroškov priklopa niti stroškov pogovorov. Zato se ne more sklicevati na to, da telefona ni uporabljala, saj je po določbi 2. čl. pogodbe (priloga A9) razvidno, da sporni znesek predstavlja ceno za priključitev glavnega telefona, vključitev na hišno napeljavi in izgradnjo naročniškega voda. V spisu ni podlage za razlago, za kakršno se zavzema tožena stranka, in ki naj bi pomenila, da je sankcija za neizpolnitev pogodbe samo izključitev telefona (6. čl. pogodbe), in da zato dolžnega zneska ni treba plačati. Tožeča stranka bi namreč imela pravico izključiti telefon celo v primeru, če bi ostal neplačan samo dolg iz neplačila telefonskih pogovorov. To pa ne more pomeniti, da bi potem dolga ne bi bilo treba plačati. Izklop telefona je v obravnavani zadevi torej dodatno dogovorjena sankcija, ki ne izključuje dolžnosti plačila in ki ima podlago tudi v 74. čl. Zakona o poštnih telegrafskih in telefonskih storitvah, ki ga je pravilno citiralo sodišče prve stopnje, prav tako pa v Samoupravnem sporazumu o splošnih pogojih za opravljanje poštnih, telegrafskih in telefonskih storitev (Ur.l. SFRJ št. 40/88 in 11/91), ki ga je sodišče prve stopnje prav tako pravilno citiralo. Oba navedena predpisa sta veljala v času nastanka spornega razmerja. Toženka mora torej obveznost izpolniti (čl. 262/1 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).