VSL sklep III Cp 1476/2000

Pritožba se zavrže.

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje za izvršitelja določilo J. Z. iz B., upnika pa je zavezalo, da mora v osmih dneh založiti 192.000,00 SIT predujma. Zoper sklep v delu, s katerim mu je naloženo plačati predujem, se pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da tako visokega zneska ni sposoben založiti, ocenjuje pa, da tako visok predujem sploh ni potreben. Sklepa, da je sodišče pri določitvi njegove višine upoštevalo vsa tista izvršilna dejanja, ki bi se jih izvršitelj hipotetično lahko poslužil do zaključka izvršbe. Ne zdi se mu razumno, da bi moral založiti denar za stroške glede takšnih ravnanj, ki najverjetneje sploh ne bodo prišla v poštev. Je pa stroške pripravljen plačati v primeru uspešnega rubeža. Zato predlaga, naj sodišče višino predujma skrči na razumno mero. Pritožba ni dovoljena. Sklep o položitvi predujma za stroške postopka je sklep procesnega vodstva (14. tč. 1. odst. 270. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur.l. RS št. 51/89, v nadaljevanju ZIZ). Zoper sklepe procesnega vodstva ni pritožbe (3. odst. 270. čl. ZPP). Upnikova pritožba je zato nedovoljena. Nedovoljeno pritožbo pa sodišče druge stopnje s sklepom zavrže, če tega ni storilo že sodišče prve stopnje (352. čl. ZPP). Tako je moralo ravnati tudi v konkretnem primeru.