VSL sodba I Cpg 220/2000

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji v stečajnem postopku prijavljena in prerekana terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko v višini 1.538.253,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Predlagala je, naj jo pritožbeno sodišče razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje o tem, zakaj je štelo, da je bila cena za trenirke, ki jih je tožena stranka dobavila tožeči stranki na podlagi pogodbe o konsignacijskem skladiščenju in prodaji proizvodov št. 0070 z dne 22.12.1998, med pravdnima strankama dogovorjena ravno za primer, da se tožeča stranka odloči za odkup trenirk v skladu z določbo 2. člena pogodbe. Iz dobavnice, ki je spremljala blago, namreč sledi, da je tožeča stranka blago prevzela kot kupec, torej po cenah, navedenih v dobavnicah. To se sklada tudi z določbo 3. člena navedene pogodbe, da se bo o maloprodajnih cenah, torej cenah, po katerih bo tožeča stranka prodajala trenirke naprej v maloprodaji, dogovarjala s toženo stranko. Pritožbeno sodišče je prepričano, da v primeru, da ne bi prišlo do stečaja tožene stranke in zato do razprodaje njenih zalog po polovičnih cenah, ne bi bilo dvoma, da mora tožeča stranka odkupiti trenirke v skladu s pogodbo po cenah, navedenih v dobavnici (ki jo je sodišče prve stopnje pravilno štelo za ponudbo, ki jo je tožeča stranka s podpisom dobavnice sprejela), pa čeprav do sklenitve prodajne pogodbe pride šele takrat, ko tožeča stranka sporoči toženi, da odkupuje uskladiščeno blago (2. člen pogodbe). Predvsem pa bi tožeča stranka takrat, ko je prejela od tožene stranke račun za sporne trenirke, le-te (če jih je še imela v skladišču), lahko toženi stranki vrnila, saj jih ni bila dolžna odkupiti; za odkup je imela po 2. členu pogodbe le pravico, ne pa tudi dolžnosti. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ne drži trditev tožeče stranke, da cena trenirk za primer, da jih tožeča stranka odkupi, med pravdnima strankama ni bila dogovorjena in bi jo zato moralo določiti sodišče ter pri tem upoštevati ceno, po kateri je tožena stranka prodajala take trenirke v trenutku, ko je tožeči stranki izstavila račun zanje (2. in 3. odst. 462. člena ZOR). Ravno to pa je bistvo njene pritožbe. Terjatev tožene stranke do tožeče iz naslova prodaje trenirk je torej znašala 3.076.506,00 SIT, kot je tožena stranka zaračunala tožeči z računom z dne 15.3.1999, v skladu z dobavnico z dne 22.12.1998, in ne polovico manj, kot trdi tožeča stranka. Zato je tožena stranka pravilno trdila, da so po samem zakonu (2. odst. 117. člena ZPPSL) zaradi pobota ugasnile terjatve tožeče stranke do tožene v višini 3.076.506,00 SIT, ki jih je torej utemeljeno prerekala. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je na podlagi določbe 353. člena ZPP neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo. Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.