VSL sodba I Cp 91/2000

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnikoma vrniti darilo, ki ga je kot obdarjenka prejela od njiju kot darovalcev po darilni pogodbi z dne 5.10.1987 in jima izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri njej lastnih 2/10 - tinah nepremičnine vl. št. 3667 k.o. ... s pripisano stanovanjsko hišo v Ljubljani, ...., stoječa na parceli št. 244/92, vpisani v vl. št. 3666 k.o. ..., vknjižila lastninska pravica na ime tožnikov, za vsakega do 1/10 - tine , v 15 dneh, sicer bo tako listino nadomestila ta pravnomočna sodba. Odločilo je tudi, da je toženka tožnikoma dolžna po enakih delih povrniti povzročene pravdne stroške v znesku 174.489,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. Zoper to sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 1. odstavku 338. člena. V pritožbi navaja, da je darilna pogodba urejena v 18. poglavju Občnega državljanskega zakonika (ODZ), ki je vir obligacijskega prava. 946. člen ODZ predvideva, da so darilne pogodbe nepreklicne. V členih 947 do 954 ODZ je taksativno naštetih šest izjem, po katerih se lahko darila prekličejo, vendar med navedenimi izguba kavze oziroma izguba nagiba darilne pogodbe ni našteta. Tožena stranka je pisateljica in nima stalnih virov za preživljanje. Pravdne stranke in sin tožečih strank so dogovorile in sklenile darilno pogodbo z nagibom, da otrok tožene stranke in žena sina tožečih strank s podarjeno nepremičnino pridobi določeno socialno varnost z rešenim stanovanjskim problemom. Pritožba poudarja, da sta tožena stranka in sin tožečih strank že v času sklepanja darilne pogodbe načrtovala družino, tako da so navedbe prvostopnega sodišča, da ne verjame, da bi pravdne stranke sklepale darilno pogodbo s kavzo z namenom zaščite interesov vnukinje, ker je bila darilna pogodba sklenjena 5.10.1987, vnukinja pa je bila rojena 22.5.1992, ko vnukinja še ni bila spočeta, neutemeljene. Do spočetja je zaradi zdravstvenih težav prišlo z določenim časovnim zamikom, o čemer sta bili tožeči stranki ves čas seznanjeni. Kavza darilne pogodbe je bilo tudi prijateljstvo med pravdnimi strankami in ne sklenitev zakonske zveze. Sodišče v obrazložitvi ne razčlenjuje, v čem je neživljenjska trditev tožene stranke, da sta tožeči stranki podarili toženi stranki nepremičnino iz razloga prijateljstva. Tudi med starši zakonskih partnerjev in njihovimi zakonci se sklepajo prijateljske vezi. Zaščita interesov vnukinje tožečih strank in tožene stranke je bila kavza sklenitve darilne pogodbe, kar v celoti potrjuje tudi izjava sina tožečih strank z dne 17.7.1998, kjer je eksplicitno navedeno, da bo sin tožečih strank poskrbel za neomejeno bivanje tožene stranke in njene hčerke v spodnjem delu nepremičnine. Neresnične so navedbe druge tožeče stranke, da jima je njun sin po razvezi vrnil svoj del, ker je menil, da do njega ni upravičen in da je pošteno, da to vrne. Sin tožečih strank je namreč svoj del darila vrnil dne 26.1.1998, dne 15.7.1998 pa je pri sodišču vložil predlog za razvezo zakonske skupnosti. Darilo je bilo pomoč tožečih strank in varovalka, da se ne bi ponovila zgodba iz preteklosti. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa pritožbeno sodišče še dodaja: Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je v celoti verjelo navedbam in izpovedbi tožeče stranke, da je bil edini nagib za sklenitev darilne pogodbe sklenitev zakonske zveze med sinom tožnikov in toženo stranko. Te dokazne ocene ne morejo omajati navedbe pritožbe, da sodišče neutemeljeno ni verjelo toženi stranki, da je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe tudi prijateljstvo med pravdnimi strankami in zaščita interesov vnukinje v tem, da bi le ta imela rešen stanovanjski problem. Logična in prepričljiva je obrazložitev sodišča prve stopnje, da ne verjame, da bi se darilna pogodba sklepala z namenom zaščite interesov vnukinje, ker je bila le ta rojena šele 22.5.1992, darilna pogodba pa je bila sklenjena 5.10.1987. Pritožbenega sodišča tako ne prepričajo trditve pritožbe, da sta sin tožeče stranke in toženka že v času sklepanja darilne pogodbe načrtovala družino. Samo načrtovanje družine že v času sklepanja darilne pogodbe (1987) namreč še ne dokazuje, da so bili interesi še nerojene vnukinje tudi nagib za sklenitev darilne pogodbe. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da je neprepričljiva in neživljenjska trditev tožene stranke o prijateljstvu med pravdnimi strankami v času sklepanja darilne pogodbe. Pritožba samo z zatrjevanjem, da sodišče te svoje ugotovitve ni podrobneje pojasnilo in brez dodatnih dokazov za zatrjevano prijateljstvo tudi pritožbenega sodišča ne prepriča. Nobenih pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pa ne vzbuja niti trditev pritožbe, da je sin tožečih strank svoj del darila vrnil dne 26.1.1998, dne 15.7.1998 pa je pri sodišču vložil predlog za razvezo zakonske skupnosti, o čemer naj bi tožnica neresnično izpovedala. Tožnica je res sprva povedala, da je sin darilo vrnil po razvezi, vendar je kas neje obrazložila, da se je o razvezi v času razveljavitve darilne pogodbe s sinom že dogovarjalo. Tudi izjava z dne 17.7.1998 pritožbenega sodišča ne prepriča v tej smeri, da bi dvomilo v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da zaščita interesov vnukinje ni bila nagib za sklenitev darilne pogodbe, saj ta izjava ne pove ničesar o nagibu pravdnih strank v času sklepanja darilne pogodbe (1987 leta). Sodišče prve stopnje pa je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilno je namreč zaključilo, da je materialnopravna podlaga za odločanje v tej zadevi določba 4. odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v povezavi z določbo 1. odstavka 51. člena ZOR. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je z razvezo zakonske zveze odpadla tudi pravna podlaga darilne pogodbe, je tako pravilno ugodilo zahtevku na vrnitev darila. Glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je sklicevanje pritožbe na določila Občnega državljanskega zakonika v danem primeru neustrezno, saj te določbe v konkretnem primeru glede na trditveno podlago ne predstavljajo materialnopravne podlage za odločanje v zadevi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.