VSC sklep Cp 391/2000

1. Pritožba nasprotne stranke se z a v r n e in se sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 31.5.1999, opr. št. ..., v delu, kjer je odločeno o priznanju tuje sodne odločbe, p o t r d i . 2. Pritožbi predlagatelja se u g o d i in sklep o stroških, vsebovan v sklepu Okrožnega sodišča v Celju z dne 31.5.1999, opr.št. ..., s p r e m e n i tako, da glasi: "Nasprotna stranka je dolžna predlagatelju povrniti 19.125,00 SIT stroškov postopka." 3. Nasprotna stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, predlagatelju pa je dolžna povrniti 25.956,00 SIT pritožbenih stroškov.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priznalo veljavnost sodbi Deželnega sodišča v Celovcu, opr. št. ... z dne 11.11.1998, ki je postala pravnomočna dne 11. 11.1998, po kateri je tožena stranka oz. nasprotna stranka v tem postopku dolžna predlagatelju v 14 dneh plačati 194.775 ATS z 11,50 % obrestmi in z DDV od 14.7.1997 ter s sodnimi stroški. Odločilo je še, da v tem postopku priznanja tuje sodne odločbe vsaka stranka trpi svoje stroške. Predlagatelj je v pritožbi izpodbijal sklep o stroških tega postopka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlagatelj ima pravico do povrnitve stroškov delibacijskega postopka, kljub temu, da gre za nepravdni postopek. Gre namreč za priznanje tuje dajatvene sodbe, kar narekuje uporabo stroškovnika in načel o povrnitvi stroškov, ki veljajo v pravdnem postopku. Nasprotni udeleženec se je pritožil zoper odločitev o glavni stvari - sklep o priznanju tuje sodbe. Pred tujim sodiščem je bila izdana sodba zaradi izostanka, ker tedaj nasprotni udeleženec ni mogel ugovarjati, saj o tem, da teče postopek, sploh ni bil obveščen. Zato v tem postopku niso bili izpolnjeni pogoji po 88.členu Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ). Ker pritožnik pred tujim sodiščem ni bil osebno vabljen in tudi ne zastopan, mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Pritožniku osebno ni bilo nikoli vročeno nobeno pisanje avstrijskega sodišča. Predlagatelj je na pritožbo nasprotne stranke odgovoril in predlagal, da se izpodbijani sklep potrdi, pritožba pa zavrne, ker je bila nasprotna stranka ves čas seznanjena z vsemi sodnimi pisanji, ki jo zadevajo. Pritožba predlagatelja zoper sklep o stroških je utemeljena, pritožba nasprotne stranke zoper sklep o priznanju tuje sodbe pa ni utemeljena. K sklepu o priznanju tuje sodbe: Pogoje za priznanje tuje sodne odločbe urejajo določbe Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ). Pozitivna predpostavka, torej tista, ki mora obstajati, da sodišče prizna tujo odločbo, je določena v členu 87 ZUKZ, negativne predpostavke, ki ovirajo priznanje, pa so določene v členih 88 do 92 ZUKZ. Sodišče zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če v zvezi z ugovorom osebe, zoper katero je bila izdana, ugotovi, da ta ni mogla sodelovati v postopku zaradi nepravilnosti v postopku (1.odst. 88.člena ZUKZ). Po 2.odstavku istega člena se kot tako šteje, če tuja sodna pisanja osebi niso bila vročana osebno ali taka vročitev ni bila niti poskušana. Če se ugotovijo nepravilnosti postopka pred tujim organom, ki so ali bi lahko bistveno vplivale na zakonitost izdane odločbe, se zahtevek za priznanje tuje odločbe zavrne. Posebne določbe o osebnem vročanju niso same sebi v namen, ampak služijo učinkovitemu postopanju zato, da se oseba seznani z vsebino pisanja, ki jo zadeva. Nasprotna stranka je edini ustanovitelj in zastopnik podjetja R. d.o.o., kar je razvidno iz podatkov sodnega registra. Sodišče prve stopnje, ki je odločilo o priznanju tuje sodne odločbe, mu predloga za priznanje tuje sodbe ni vročilo, temveč šele sklep, s katerim je odločilo o priznanju. Sklep mu je vročilo tako, da ga je poslalo na naslov D., ki je hkrati naslov pritožnika in tudi sedež njegove družbe. Tako vročanje je očitno učinkovito, saj se je pritožnik z vsebino sklepa seznanil in se zoper sklep tudi pravočasno pritožil. Glede na podatke iz vročilnice (vročitev je bila potrjena s podpisom neznane osebe in žigom pritožnikove družbe), pri vročanju formalno gledano po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja na podlagi določbe 2.člena Haaške Konvencije o civilnem postopku, ni šlo za osebno vročitev, temveč za t.i. navadno vročitev. Kljub temu se je taka vročitev izkazala za učinkovit način obveščanja pritožnika. Na enak način so bila pritožniku vročana pisanja tujega sodišča, kar je razvidno iz dopisa Ministrstva za pravosodje RS z dne 9.1.1998, poslanega avstrijskemu pravosodnemu ministrstvu. Tak dopis tuja država oz. država prosilka šteje za dokaz o opravljeni vročitvi v zaprošeni državi, v skladu z določbo 5.člena omenjene Haaške konvencije. Glede na obrazloženo pritožnik ni ponudil argumentov za sklepanje, da je za priznanje tuje sodne odločbe obstajala negativna predpostavka po določbi 88.člena ZUKZ. Ker gre pri podatkih o vročanju za dejstva, ki so del sodnega postopka in kot taka znana tako strankam kot sodišču, ne gre za dejstva, ki so predmet posebnega dokazovanja, zato je sodišče druge stopnje samo odločilo o pritožbi nasprotne stranke tako, kot sledi iz 1.točke izreka te odločbe (2.točka 380.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99), saj pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma. K odločitvi o stroških postopka: Predlagatelj utemeljeno opozarja na to, da je v postopku za priznanje tuje sodne odločbe po ZUKZ odločitev o stroških odvisna od narave razmerja, ki ga ureja tuja sodna odločba. Zato je v primeru, da gre za priznanje tuje dajatvene sodbe, treba pri odločanju o stroških uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), čeprav je bil postopek po naravi obravnavan kot vrsta nepravdnega postopka. V primeru, da sodišče predlogu za priznanje ugodi, je predlagatelj upravičen do vseh stroškov postopka zaradi priznanja, kar je v skladu z načelom uspeha oz. določbo 154.člena ZPP/77. Za presojo višine stroškov, do katerih ima predlagatelj pravico do povrnitve, pa je potrebno v skladu z naravo postopka uporabiti tar. št. 18 Odvetniške tarife, ker se ta uporablja za vse nepravdne postopke, ki niso urejeni s posebno tarifo. Tako bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da je predlagatelj upravičen do povrnitve vrednosti 100 odvetniških točk za sestavo predloga (8.740,00 SIT), za dobavo pravnomočnosti in poročilo stranki 25 točk oz. 2.185,00 SIT, za poštnino 200 SIT in za stroške prevodov 8.200,00 SIT, kar skupaj znaša 19.125,00 SIT. Temu ustrezno je sodišče druge stopnje pritožbi predlagatelja ugodilo in sklep o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje spremenilo (3.točka 380.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99). Ker je predlagatelj s pritožbo uspel, je v skladu z določbami 154. in 166. člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99 upravičen do povrnitve stroškov pritožbe 125 točk (tar.št.18) ter poročila stranki 20 točk (vrednost ene točke je 87,40 SIT), ter stroškov poštnine in fotokopiranj 610,00 SIT, zaradi utemeljenosti vloge pa tudi do stroškov za odgovor na pritožbo nasprotne stranke 125 točk in v zvezi s tem za poročilo stranki 20 točk. Skupaj je predlagatelj upravičen do povrnitve 25.956,00 SIT pritožbenih stroškov. Nasprotna stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama nosi svoje pritožbene stroške.