VSK sklep I Cp 814/2000

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se v javno korist za potrebe razlastitvene upravičenke Republike Slovenije nasprotnemu udeležencu odvzame solastninska pravica do 1/5 na nepremičnini parc. št. 943/2, vpisani v vl. št. 267 k.o. D. - travnik 4. razreda v izmeri 877 m2, pot v izmeri 285 m2. Razlastitveni upravičenki je naložilo, da mora plačati razlaščencu D.K. za odvzeto nepremičnino odškodnino v višini 221.244,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila v 15 dneh. Razlaščencu pa je naložilo, da je dolžan izročiti parc. št. 943/2 k.o. D. v posest Republiki Sloveniji v roku 30 dni po izplačilu odškodnine.

Proti temu sklepu je vložil nasprotni udeleženec pritožbo. V pritožbi zatrjuje, da sodišče napačno tolmači status navedene nepremičnine.

Sodišče ugotavlja, da gre za kmetijsko zemljišče, istočasno pa uporablja določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (34. in 30. člen).

Kljub njegovi želji in pravici, da mu razlastitveni upravičenec zagotovi drugo ustrezno parcelo, mu je sodišče določilo denarno odškodnino za kmetijsko zemljišče in ni upoštevalo 11. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ponovno odloči o zadevi.

Predlagateljica je na pritožbo nasprotnega udeleženca obširno odgovorila, osporavala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Postopek razlastitve je urejen v Zakonu o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS 44/97 - ZSZ), zato se je sodišče prve stopnje pravilno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa oprlo na določbe tega zakona. Ko pa je odločalo o odškodnini za odvzeto nepremičnino, je (upoštevaje člen 26 tega zakona) pravilno ocenilo pritožnikovo zemljišče kot kmetijsko in ne kot nezazidano stavbno zemljišče, saj je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da se je namembnost te parcele spremenila šele s planskim aktom, s katerim je po tej parceli speljana trasa avtoceste, nasprotni udeleženec pa je parcelo do tega akta uporabljal kot kmetijsko zemljišče. Nenazadnje je tudi sam zahteval, naj se mu v zameno za odvzeto zemljišče dodeli drugo kmetijsko zemljišče. Sodišče prve stopnje pa je določbo 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) pravilno uporabilo tudi, ko je naložilo razlastitvenemu upravičencu plačilo denarne odškodnine. Po 1. odst. tega člena je razlaščenec za odvzeto nepremičnino prvenstveno res upravičen zahtevati drugo enakovredno nepremičnino. Le podrejeno mu je potrebno plačati odškodnino. Zagotovitev drugega enakovrednega zemljišča je torej primarna dolžnost upravičenca razlastitve, vendar iz zakona tudi dovolj jasno izhaja, da obstaja ta obveznost le, če je takšno zemljišče na razpolago. Dejanske ugotovitve konkretne zadeve ne omogočajo sklepanja, da bi predlagateljica imela na razpolago drugo enakovredno zemljišče. Parcela, ki jo je predlagal razlaščenec, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne more predstavljati enakovrednega zemljišča, saj je z izpodbijanim sklepom nasprotnemu udeležencu odvzeto 232,40 m2 kmetijskega zemljišča, nasprotni udeleženec pa v zameno zahteva drugo kmetijsko zemljišče, ki meri kar 2.561 m2. Glede na takšno razliko v površini se je predlagateljica utemeljeno uprla zagotovitvi drugega enakovrednega zemljišča in vztrajala pri določitvi denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče je zato ob preizkusu izpodbijanega sklepa prišlo do zaključka, da so bile določbe materialnega prava, to je Zakona o stavbnih zemljiščih in Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v RS, pravilno uporabljene, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.