VSL sodba I Cpg 222/99

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.
Tožena stranka sama trpi stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohrani v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trebnjem, opr. št. 97/00251 z dne 17.11.1997, v 1. tč. izreka za glavnico v znesku 53.424,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.08.1997 dalje do plačila in v 3. tč. izreka za izvršilne stroške v znesku 17.285,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.1997 dalje do plačila. Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev 46.556,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke.

Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov (po 1. odst. 353. člena ZPP/77). Iz pritožbenih navedb izhaja, da prvostopno sodbo izpodbija le glede prisojenih zamudnih obresti in pravdnih stroškov. V tem delu predlaga "spremembo oz.

razveljavitev" sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Sodišče druge stopnje je nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77 (glede na 1. odst. 498. člena ZPP/99).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zmotno zapisalo, da naj bi tožena stranka priznavala upravičenost obresti od dneva vložitve izvršilnega predloga sicer drži; tožena stranka je namreč v pripravljalnem spisu (redna št. 16) navedla, da "negira obveznost plačila zamudnih obresti od dneva vložitve izvršilnega predloga, ker je pač narava zamudnih obresti v smislu kaznovanja zaradi prepoznega plačila denarne terjatve". Vendar pa ta napačni povzetek ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve glede obrestnega dela. Pritožbena navedba, da sta bila obračuna obresti št.

2611 in št. 2575 posredovana T d.d. in ne toženi stranki oz. njenemu pravnemu predniku TO, zaradi česar tožena stranka ni mogla vedeti za zamudo plačil ter obresti, ki so predmet spora, dokler ni prejela listin, ki so dokazovale poslovno zvezo strank, namreč ni utemeljena.

Vtoževana terjatev je seštevek zamudnih obresti iz treh obračunov (priloge A2 - A4). Od (neplačanih) obresti pa je mogoče zahtevati zamudne obresti, in sicer od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (2. odst. 279. člen ZOR). V skladu s to zakonsko določbo je tožeča stranka tudi uveljavljala plačilo zamudnih obresti od neplačanih obresti od dneva vložitve predloga za izvršbo (tj. od dne 04.08.1997) dalje do plačila. Na to (zakonsko) upravičenje tožeče stranke pa dejstvo, da je tožena stranka šele v nadaljnjem postopku (sporu) prejela listine, ki dokazujejo poslovno zvezo strank, nima nobenega vpliva.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da gre toženi strani sorazmeren del pravdnih stroškov, ker naj bi tožeča stranka šele na utemeljene ugovore tožene stranke dokazala pravilnost tožbe. Stroški se namreč povrnejo tisti stranki (v tem primeru tožeči stranki), ki je v sporu (na koncu) uspela (1. odst. 154. člena ZPP/77), ne pa stranki, ki je v sporu popolnoma propadla (ne glede na njen morebiten "prispevek" k dokazovanju utemeljenosti tožbenega zahtevka nasprotne stranke).

Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna in zakonita. Sodišče druge stopnje namreč ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena v zvezi z 2. odst. 354. člena ZPP/77), medtem ko morebitnih relativnih tožena stranka ni konkretizirala. Zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (368. člen ZPP/77).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi njene stroške (1. odst. 166. člena in 1. odst. 154. člena ZPP/77).