VSK sodba Cp 950/99

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi ugotovitve, da 38,13 % stanovanjske hiše v H. ne spada v zapuščino po pokojnem A.C.. S tem v zvezi je sodišče tudi naložilo tožeči stranki, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 186.133,00 SIT.

Tožeča stranka se po svojem pooblaščencu pritožuje proti navedeni sodni odločbi in pri tem zatrjuje vse pritožbene razloge. Sodišče prve stopnje naj bi predvsem zmotno ugotovilo, kdaj se je tožnik odselil iz H.. S tem v zvezi tožnik sedaj prilaga potrdilo oddelka za upravne notranje zadeve, ki dokazuje, da je tožnik živel z zapustnikom v hiši vse do leta 1984. Vlaganja v hišo so bila izvršena v letih 1968 in 1969, ko je tožnik nedvomno živel z zapustnikom. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da sta tožnik in njegov oče ob nakupu nepremičnine očitno soglašala, da postaneta solastnika vsak do 1/2-ovice. Pri tem ni bilo upoštevano, da je ob nakupu hiše šlo za družinsko razmerje med sinom in očetom, ki je bil tedaj star že 81 let. Tožnik takrat ni hotel prizadeti očeta z uveljavljanjem svojih vlaganj, temveč je hotel pri očetu vzbuditi občutek, da ima končno nekaj svojega. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bila nižja kupnina posledica zgolj tožnikovih vlaganj. Pritožnikov oče je prav na račun tožnikovih vlaganj pridobil polovico nepremičnine. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano odločbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku ali pa izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev, takšne ocene pa tudi ne morejo omajati pritožbene trditve in pritožbi priložena listina.

Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da se je tožnik izselil iz sporne stanovanjske hiše že v letu 1977, oprlo na izpovedbo tožnikove žene, ki ji je navedeno dejstvo prav gotovo dobro znano in ji tudi ni mogoče pripisati nikakršnega razloga, da bi o tem dejstvu netočno izpovedala. Takšne ugotovitve tudi ne more omajati potrdilo upravnega organa o tem, da je imel tožnik do leta 1984 stalno prebivališče v H.. Prijava stalnega prebivališča ne dokazuje, da je tožnik tudi dejansko prebival v očetovi hiši, zato navedenega potrdila ni mogoče upoštevati kot nov dokaz, zaradi katerega bi bila lahko odločitev sodišča drugačna. Prepričljiva je tudi ugotovitev sodišča, da sta tožnik in njegov oče ob nakupu stanovanjske hiše uredila tudi njuno solastninsko razmerje, takrat pa so bila tudi že izvršena vsa vlaganja v hišo. Pri tem niti ni bistveno, kakšni so bili tožnikovi nagibi. Četudi je morda imel sporazum med tožnikom in očetom elemente neodplačnosti, od sklenitve takšnega sporazuma, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni več mogoče ugoditi izločitvenemu zahtevku na podlagi 32. čl. Zakona o dedovanju. Izločitveni zahtevek je namreč mogoče utemeljeno uveljavljati le v primeru povečanja ali ohranitve vrednosti obstoječega premoženja, ne pa tudi v primeru nastanka novega premoženja, kot to smiselno zatrjuje tožeča stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tako tudi pravilno uporabilo 32. čl. Zakona o dedovanju, pri odločanju pa ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje (163. čl. Zakona o dedovanju, 368. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 v zvezi s 498. čl. ZPP/99).