VSL sodba I Kp 536/2000

Pritožbi državne tožilke se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu kazen zviša na 2 (dve) leti zapora; pritožba obtoženčeve zagovornice pa se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.
Obtoženi se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki njegove zagovornice po uradni dolžnosti pa bremene proračun.

Obtoženi je bil s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa posilstva po členu 180/I KZ v zvezi s členom 16/II in členim 22 KZ. Izrečena mu je bila kazen eno leta zapora in stranska kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas treh let. V izrečeno kazen mu je bil vštet čas pripora od 30.11.1999 od 1.15 ure dalje. Na podlagi člen 105/II ZKP je bila oškodovanka M. S. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 3.500,00 SIT napotena na pravdo. Obtoženec je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena, glede nagrade in potrebnih izdatkov njegove zagovornice pa je bilo odločeno, da bremene proračun.

Proti sodbi sta se pritožila obtoženčeva zagovornica in okrožna državna tožilka. Zagovornica je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podrejeno je izpodbijala tudi odločbo o kazenskih sankcijah (tako glede glavne kot stranske kazni) in predlagala ugoditev pritožbi tako, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in obtoženca oprosti obtožbe, oziroma da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da obtožencu izrečeno kazen zaporno kazen zniža in skrajša čas trajanja stranske kazni.

Okrožna državna tožilka se je pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala, naj sodišča druge stopnje obtožencu izrečeno kazen zapora zviša.

Višja državna tožilka je predlagala zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba obtoženčeve zagovornice ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba državne tožilke.

V delu, ko zagovornica obtoženca izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo ter je za svojo odločitev, da je obtoženec v škodo M. storil kaznivo dejanja poskusa posilstva na način, kot je naveden v izreku sodbe, navedlo prepričljive razloge. Utemeljeno se je oprlo na prepričljivo izpovedbo oškodovanke tekom postopka, saj je ta izpovedba logična in podprta tudi z drugimi dokazi, ki jih je sodišče izvedlo in ocenilo, predvsem izpovedbami prič D.C. in M.B., ki sta oškodovanki priskočila na pomoč ter poškodbami, ki sta jih utrpela obtoženec in oškodovanka.

Nesprejemljive so pritožbene navedbe, da obtoženec zoper oškodovanko ni uporabil sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo oškodovanke. Iz razlogov sodbe namreč nedvomno izhaja, kakšno silo je obtoženec uporabil potem, ko je očitno z namenom, da z njo spolno občuje, oškodovanki pozno ponoči sledil po izstopu iz avtobusa in jo nato porinil desno pod cesto tako močno, da je zdrsela po nasipu kar štiri metre v globino, nato pa ko je ona ležala na hrbtu, ji pokleknil med noge in ji poskušal razkleniti kolena. V takšnem položaju sta ga namreč videla tudi C. in B. Poskus, da bi obtoženec oškodovanki razklenil kolena, ko je "visel" nad njo kot v položaju spolnega akta, kot je opisal priča B., nedvomno tudi potrjuje pravilnost zaključkov, da se je obtoženec zavedal, da uporablja silo zaradi prisiljenja oškodovanke k spolnemu občevanju in je to tudi hotel, vendar tega ni dosegel, ker se je oškodovanka branila, vpila in ker sta ji C. in B. priskočila na pomoč. V prid pravilnosti teh zaključkov pa govori tudi celoten potek dogodka, kot ga je opisala oškodovanke že od trenutka, ko je v bližini Smelta čakala na avtobus in vedenje obtoženca na avtobusu in potem, ko sta izstopila kot zadnja potnika. Ravnanje oškodovanke, ko si je že v avtobusu pripravila obrambno sredstvo (svinčnik) in ko se je branila in obtoženca tudi ugriznila, ter vpila na pomoč, pa pomeni le prisebnost oškodovanke in njen resen odpor, ne pa, kot to skuša prikazati pritožnica, da se oškodovanka ni obnašala kot oseba, ki jo je bilo strah. Tudi ni pomembno, kot to povdarja pritožnica, da obtoženec oškodovanke sploh ni poskušal sleči, saj glede na potek dogodka, do tega tudi ni prišlo, ker se je oškodovanka branila, ga poškodovala in tiščala kolena skupaj in predvsem zato, ker je B. že po nekaj minutah obtoženca potegnil z oškodovanke. Zato sodišče druge stopnje tudi v celoti sprejema obširne razloge izpodbijane sodbe, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru obtoženca, ki je storitev kaznivega dejanja zanikal. V zvezi s tem tudi pritožnica neutemeljeno navaja, da sodba o tem, zakaj sodišče ni sprejelo zagovora obtoženca, nima razlogov.

Po oceni sodišča druge stopnje pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter glede na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabljen kazenski zakon. Izpodbijana sodba tudi nima kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti.

Obtoženčeva zagovornica v pritožbi zoper odločbo o kazenski sankciji napada višino zaporne kazni in ko podrejeno predlaga znižanje kazni, ne navaja nobene okoliščine, ki bi utegnila vplivati na drugačno odemro kazni. Nasprotno, pa državna tožilka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče v premajhni meri upoštevalo izkazano vztrajnost obtoženca oziroma te obteževalne okoliščine ni ustrezno ocenilo. Kaznivo dejanje je ostalo pri poskusu zaradi tega, ker se je oškodovanka branila in vpila na pomoč in so njene klice slišali tudi drugi in ji priskočili na pomoč. To pa dejanju daje večjo težo in zato je kljub ugotovljeni stopnji krivde (bistveno zmanjšani prištevnost obtoženca) kazen, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje, to je eno leto, kar je zakonski minimum za to kaznivo dejanje, prenizka in je zato sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo in obtožencu izrečeno kazen zvišalo na dve leti zapora.

Glede izrečene stranske kazni je ocenilo, da je izrečeni izgon tujca iz države za tri leta primerno dolga stranska kazen. Okoliščine, ki jih navaja zagovornica, da je obtoženec več let pridno delal v Sloveniji in si tu pridobival vir za preživljanje, pa na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Tudi trajanje te kazni mora biti namreč sorazmerno teži kaznivega dejanja in ker obtoženca na Slovenijo razen zaposlitve nič ne veže, je izrečena stranska kazen primerna in pritožba, ki se zavzema za skrajšanje te kazni, ni utemeljena, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornice v celoti zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče druge stopnje je z istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje stopnje, obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka ter tudi odločilo, da nagrada in potrebni izdatki obtoženčeve zagovornice po uradni dolžnosti bremene proračun. Takšna odločitev je v skladu z določbo člena 98/I ZKP v zvezi s členom 95/IV in 97/I ZKP.