VSL sodba I Cpg 337/99

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 3. točki izreka) potrdi.
Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je razsodilo: "1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr. št. Ig 96/00482 z dne 12.7.1996, ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 66.289,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.1996 do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 4.259,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.7.1996 do plačila.

2V 1. točki navedeni sklep o izvršbi se razveljavi v izreku pod 1. točko za glavnico v znesku 265.157,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.1996 do plačila in v 3. točki za izvršilne stroške v znesku 17.036,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.7.1996 do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

3Tožnik je dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 19.399,20 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe." Zoper sodbo v zavrnilnem in stroškovnem delu (2. in 3. točka izreka) se je tožeča stranka pravočasno pritožila in smiselno uveljavljala pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka vztraja, da se ji vrnejo vzorci tekstila s 50% znižano vrednostjo, da pa se ji za vrnjene zvočnike prizna 40% znižanje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena, in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo računa št. 752/95 z dne 27.12.1995 (A1). S tem računom je tožeča stranka zaračunala toženi stranki kupnino za različno blago, ki ga je tožena stranka od nje prejela. S tem v zvezi je bilo v postopku na prvi stopnji na podlagi navedb pravdnih strank in izvedenih dokazov pravilno ugotovljeno, da je bilo blago toženi stranki v celoti dostavljeno brez njenega izrecnega naročila in da je predstavljalo vzorce, ki jih je tožena stranka prevzela, zato da bi jih razstavila in po možnosti prodala, sicer pa vrnila tožeči stranki. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno ocenilo, da sta bili pravdni stranki glede blaga v mandatnem razmerju (749. člen ZOR), po katerem je bila tožena stranka kot mandatar dolžna izpolniti naročilo tožeče stranke kot mandanta, torej blago razstaviti, po možnosti prodati, neprodano blago pa vrniti. Glede na tako ugotovljeno vsebino pogodbenega odnosa med pravdnima strankama ima tožeča stranka pravico od tožene stranke zahtevati le izpolnitev pogodbenih obveznosti. Med strankama je nesporno, da se zahtevek nanaša samo na blago, ki ni bilo prodano, zato njen zahtevek na plačilo kupnine nima pogodbene podlage.

Odškodninske podlage z vsemi potrebnimi elementi pa tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala. Zaradi navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka pravilna. S pritožbenimi navedbami, v katerih pojasnjuje potek posla, zato tožeča stranka ne more uspeti, saj zgolj ponavlja dejstva, ki so ali nesporna ali pa nepomembna.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (368. člen ZPP/77).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP/77).

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo le ponovila že v postopku na prvi stopnji uveljavljana stališča, torej z njimi ni v ničemer pripomogla pri odločanju v pritožbenem postopku. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožena stranka sama nositi stroške pritožbenega odgovora (1. odst. 155. člena v zvezi s 1. odst.

166člena ZPP/77).