VSL sodba II Cp 1069/98

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke. V primarnem tožbenem zahtevku je tožeča stranka zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna izplačati realno zavarovalno vsoto po polici kolektivnega nezgodnega zavarovanja za 100 % invalidnost v skupnem znesku 1.274.847,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.1994 dalje do plačila, v podrejenem tožbenem zahtevku pa je iz istega naslova zahtevala plačilo 823,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.1989 dalje do plačila.

Zoper to sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da ni prišlo do zastaranja terjatve, saj je bilo zdravljenje tožnika končano šele leta 1990. Terjatev ne more nastati, preden je definitivno končano zdravljenje. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da je bilo zdravljenje končano 9.8.1990 leta, ko je bila opravljena kontrola zdravstvenega stanja tožnika po fizikalni rehabilitaciji, kot to izhaja iz obvestila zdravniku Zavoda za rehabilitacijo invalidov z dne 10.11.1989, ki ga pritožnik v nadaljevanju pritožbe povzame. Ker se je torej zdravljenje tožnika raztezalo tudi na leto 1990 (kar je razvidno iz dejstva, da je takoj po zdravljenju z nevrološke klinike premeščen v UZRI), je zastaranje terjatve po 1. odst. 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) nastalo šele z iztekom 31.12.1993. V kolikor bi se hude poškodbe možgan pozdravile v času, kot to navaja sodišče, bi bil to medicinski čudež. Zato tudi tožena stranka v splošnih pogojih nezgodnega zavarovanja ima določilo, da se lahko invalidnost oceni šele, ko se konča zdravljenje in ko se zdravstveno stanje ustali. Pri hudih poškodbah možgan, kot jih je utrpel tožnik, se lahko oceni invalidnost najprej po poteku desetih mesecev od dne končanega zdravljenja. Sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s katero je ugotovljena 100 % telesna okvara, ne more imeti vpliva na predmetno civilno pravno razmerje. Tabele invalidnosti Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki se nanašajo na telesne okvare, se močno razlikujejo od tabel invalidnosti Zavarovalnice. Ker je pri tožniku ugotovljena paraplegija in stricturae uretrae, gre za dve postavki za določanje invalidnosti, ki je lahko po tabelah invalidnosti celo višja kot 100%. Vsekakor pa zastaranje ni moglo teči, dokler tožnik ni bil sposoben uveljavljati svoje terjatve.

Tožnik je bil popolnoma poslovno nesposoben, tako da tudi če bi zdravljenje bilo končano prej kot v letu 1990, za takšno osebo ne more nastati zastaranje v roku dveh let od dne, ko mu je postavljen zastopnik. Nadalje navaja, da bi sodišče moralo v okviru svojih procesnih pooblastil po uradni dolžnosti angažirati izvedenca medicinske stroke, ki bi odgovoril na pravno relevantna vprašanja, ki se nanašajo zlasti na opravilno sposobnost tožnika in čas končanja zdravljenja. Na koncu pa pritožnik še pove, da je ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka, v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, zlasti načelom vestnosti in poštenja. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev iz razlogov, na katere mora v skladu z določilom 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) paziti po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, saj tožeča stranka na poziv sodišča prve stopnje ni založila zneska, potrebnega za stroške, nastale z izvedbo tega dokaza. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z določilom 3. odst. 153. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), ki določa, da sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo. Tožeča stranka pa tudi sedaj v pritožbi ni izkazala za verjetno, da iz opravičenih razlogov ni založila predujma, zato sedaj v pritožbi ni upošteven njen predlog, naj se ta dokaz z izvedencem izvede (2. odst. 352. člena ZPP/77) Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo zdravljenje tožnika končano v letu 1989 in da je bilo takrat tudi že dokončno tožnikovo stanje glede stopnje invalidnosti.

Glede na takšno ugotovitev sodišča prve stopnje pa je le to tudi pravilno uporabilo materialno pravo (380. člen ZOR), ko je zaključilo, da je tožnikova terjatev zastarana. Sodišča druge stopnje torej ne prepriča trditev pritožbe, da je zdravljenje tožnika bilo končano šele v letu 1990. Na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o trenutku zaključka zdravljenja po oceni sodišča druge stopnje ne more vplivati dejstvo, da se je tožnik udeleževal rehabilitacije na Zavodu za rehabilitacijo invalidov Ljubljana v letu 1990. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno poudarilo, da se je tožnikovo zdravstveno stanje po rehabilitaciji delno res izboljšalo, da pa je ostal 100% invalid, njegova invalidnost pa je bila ugotovljena že v letu 1989, saj je tožniku bila priznana pravica do invalidske pokojnine že od 12.5.1989 dalje in so bile torej posledice poškodbe z dne 4.2.1989 že takrat dokončne. Glede na ugotovljeno tožnikovo 100 % invalidnost po mnenju sodišča druge stopnje tudi niso relevantne morebitne razlike v tabelah invalidnosti Zavarovalnice Triglav d.d. in Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede pritožbene navedbe o tem, da je bila pri tožniku ugotovljena tudi stricturae uretrae, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka s tem navaja novo dejstvo, za katerega pa ne predlaga nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da bi bilo to stanje posledica nezgode dne 4.2.1989. Zato tega novega dejstva ni moč upoštevati (1. odst. 352. člena ZPP/77). Sodišče druge stopnje se tudi ne more strinjati s trditvijo pritožbe, da zastaranje terjatve ni moglo teči, dokler tožnik ni bil sposoben uveljavljati svoje terjatve, ker naj bi bil tožnik popolnoma poslovno nesposoben.

Sodišče druge stopnje se namreč glede tega strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da samo dejstvo, da je nekdo invalid, še ne pomeni, da ni zmožen kakršnegakoli komuniciranja z okolico oziroma da je nezmožen za uveljavljanje svojih pravic in da takšne nezmožnosti tožeča stranka ni dokazala. Zato je po mnenju sodišča druge stopnje neutemeljena trditev pritožbe o tožnikovi poslovni nesposobnosti. Na koncu pa sodišče druge stopnje tožeči stranki še pojasnjuje, da ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka, nikakor ne pomeni dejanja, ki bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj je zastaranje inštitut, ki ga predvideva Zakon o obligacijskih razmerjih z namenom, da se preprečijo neskončni spori in da je tudi "dolžnik" po določenem času zavarovan pred bojaznijo, da bo moral vstopiti v pravdo, ko zahtevkov več ne pričakuje.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, bo morala sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP/77). Prav tako pa bo morala svoje pritožbene stroške nositi tožena stranka, saj z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve in tako teh stroškov ni moč šteti za potrebne v smislu določbe 155. člena ZPP/77.