VSK sodba Cp 1096/99

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji in nima nobenih pravnih učinkov pogodba o zastavi nepremičnine reg.št. 96/95-31/ZNP, z dne 22.12.1995 med pogodbenima strankama P. d.d. in H.I.; ugotovilo je, da ne obstoji in nima nobenih pravnih učinkov sporazum strank sklenjen dne 22.12.1995 pred Okrajnim sodiščem v Kopru pod opr.št. R 534/95 o ustanovitvi zastavne pravice s popisom nepremičnine, to je trisobnega stanovanja v K., ki so ga sklenili P. d.d. in Z.F. za H.I.. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna izdati overjeno listino za izbris ustanovljene zastavne pravice, vpisane s strani Okrajnega sodišča v Kopru z vpisom opr.št.

R 534/95 z dne 22.12.1995 na kupoprodajni pogodbi z dne 12.10.1993 in dodatku k pogodbi z dne 10.12.1993, ki sta ga sklenila H.I. kot kupec in Stanovanjski sklad delavcev na področju samostojnega osebnega dela, ker da bo sicer tako listino nadomestila ta sodba v roku 15 dni. V posledici takšne odločitve je toženi stranki še naložilo, da je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 370.680,00 SIT v 15-tih dneh. Tožnika je oprostilo plačila sodnih taks za sodbo, višji zahtevek za oprostitev plačila vseh stroškov postopka pa je zavrnilo.

Zoper to sodbo se je tožena stranka pritožila. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz čl. 353. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Najprej opozarja, da teče o tem zahtevku že izvršilni postopek, da je tožnik v izvršilnem postopku postavil ugovor, ki je vsebinsko enak zahtevku, ki ga uveljavlja v tej pravdi, zato tožena stranka meni, da tožnik ni imel pravnega interesa vlagati te tožbe. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da je tožnik z vložitvijo tožbe dejansko anticipiral odločitev sodišča o napotitvi na pravdo, to pa po mnenju pritožnika dokazuje, da ni imel procesne predpostavke za vložitev tožbe, saj bi moral najprej pridobiti sklep o napotitvi na pravdo v izvršilnem postopku. Že zato po mnenju pritožbe izpodbijana odločitev ne vzdrži. Napačna je tudi opredelitev sodišča glede pojma sodne poravnave, saj ima sodna poravnava iste učinke kot pravnomočna sodba, to je akt sodne oblasti, ki je naposredno izvršljiv in takšen akt je po mnenju pritožbe mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi, torej v konkretnem primeru z obnovo postopka, ne pa s pritožbo. Nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče v postopku ni zaslišalo ključne priče, Z.F.. Ta dokazni predlog, ki ga je ponudila tožena stranka, je neutemeljeno zavrnjen. Pri zavrnitvi se sodišče zmotno sklicuje na 3. tč. 1. odst. 237. čl. ZPP, saj odvetnik lahko odreče pričanje le, če gre za ohranitev tajnosti stranke, ki jo zastopa. V konkretnem primeru pa tožnik sam trdi, da ga F. ni zastopal kot odvetnik, ker naj bi falsificiral njegov podpis. Torej ne gre za odnos med odvetnikom in stranko. Določba 237. čl. ZPP je v zakonu zato, da se zaščitijo koristi stranke, ne pa koristi odvetnika. Zato jo priča ne more uporabiti za tak primer, kot jo je v tej zadevi. Ker je sodišče napačno zavrnilo ta dokazni predlog, je tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Priča F. bi lahko pojasnila nekatera odprta vprašanja. Tožnik je iskal kredit in sicer iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je želel poplačati svoje dolgove in drugih zato, da bi adaptiral poslovni prostor in začel opravljati poslovno dejavnost. Iz zapisnikov izhaja, da je iskal kredit tako pri P. d.d. kot pri K.. Za najetje kredita je angažiral odvetnika F. in mu v ta namen izročil original kupoprodajne pogodbe, ki je v konkretni zadevi služil kot listina za zavarovanje s hipoteko. Iz teh dejstev po mnenju pritožbe sledi zelo verjetna situacija, da je med F. in tožnikom obstajal dogovor, da F. pridobi kredit na svoje ime, tožnik pa mu zato omogoči zavarovanje, F. mu je tudi del denarja izročil. Na to možnost kaže dejstvo, da je tožnik predmetno stanovanje kupil s posojilom V.B., ki je po navedbah tožnika bližnji sodelavec F.. Tožnik je takšno dejansko stanje zanikal, kar pa je razumljivo, saj mu očitno F. ni izročil nobenega denarja. Ker pa gre za pomembne okoliščine, ki bi jih edino F. lahko pojasnil, tožena stranka vztraja pri njegovem zaslišanju. Napačno je sodišče še postopalo, ko ni prekinilo tega pravdnega postopka. Tožnik je svoj zahtevek postavil iz razloga, ker naj bi bile listine ponarejene. To dejansko stanje pa nakazuje na kaznivo dejanje. To gre tu za predhodno vprašanje. Pravdni postopek bi se lahko izpeljal le, če bi se kazenski postopek iz kakršnegakoli razloga ne mogel opraviti. Ker pa v konkretnem primeru sočasno teče za isto dejanje kazenski postopek pred sodiščem v Novi Gorici, bi moralo sodišče ta postopek prekiniti. Zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

104čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) govori o posledicah ničnosti in o dolžnosti vsake pogodbene stranke, da vrne kar je dobila na podlagi nične pogodbe. Ta zakonski stan predvideva, da je pogodbeno razmerje nastalo. V konkretni zadevi pa se je zatrjevalo, da pogodba niti ni bila sklenjena, torej med pravdnima strankama ni nastalo nobeno pravno razmerje, zato določba 104. čl. ZOR ni uporabna za razmerje med tema dvema pravdnima strankama. Prav tako ne more biti uporabna določba 88. čl. ZOR. Člen 88 ZOR govori o civilno-zasebnih razmerjih, v konkretni zadevi pa se izpodbija sodni akt, ki ga urejajo posebna pravila, saj ima posebno obliko in tudi posebne učinke. Iz vseh teh razlogov tožena stranka predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da se ta sodba razveljavi in vrne zadeva v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane kršitve postopka, ko je pristopilo k meritornemu obravnavanju tožbe kljub trditvam tožene stranke, da se tožbeni zahtevek opira na isto dejansko podlago kot tožnikov ugovor zoper sklep o izvršbi. Že glede na naravo obeh postopkov o identiteti zahtevka in ugovora, če ima to v mislih pritožba, ni mogoče govoriti. Zmotno pa je tudi razmišljanje, da bi moralo sodišče v tej zadevi tožbo zavreči, ker ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev te tožbe, saj tožnik nima napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča. Napotitveni sklep bi bil potreben, če bi tožnik vložil tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Tožnik pa ni vložil takšne tožbe.

Tudi s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje napačno razlaga pravno naravo sodne poravnave ni mogoče soglašati. Po pretežnem stališču ima v našem pravu sodna poravnava materialnopravne in procesne učinke. Sodna praksa pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 je bila enotna, da se sodna poravnava izpodbija s tožbo in ne z obnovo postopka. Z novo ureditvijo v 392. čl. ZPP/99 je to stališče zakonsko urejeno, saj je zakonodajalec vpeljal novo izredno pravno sredstvo, v katerem je kombiniral razveljavitvene razloge, ki jih ZOR predvideva za izpodbijanje pogodbe in nekatere razloge, ki jih je bilo po ZPP iz leta 1977 mogoče uveljavljati predvsem z izrednimi pravnimi sredstvi. V konkretni zadevi se glede na določbo 1. odst. 498. člena ZPP/99 uporabljajo še določila ZPP iz 1977 (pravno mnenje VS RS II/99, stran 15), zato je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je vloženo tožbo obravnavalo tako kot vsako tožbo v navadnem civilnopravnem sporu. Tako se pokaže, da tudi ta zatrjevana kršitev postopka ni podana.

Zmotno pritožba navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo pravdni postopek prekiniti do pravnomočne rešitve kazenskega postopka zoper Z.F.. Odločba civilnega sodišča v konkretni pravdni zadevi ni odvisna od predhodne rešitve kazenskega postopka, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za prekinitev postopka. Če bi kazensko sodišče že odločilo, da je Z.F. ponaredil obe listini, ki sta bili sporni v konkretni pravdni zadevi, bi sicer bilo pravdno sodišče na takšno ugotovitev kazenskega sodišča vezano. Lahko pa je tudi samo za konkreten spor ugotovilo, ali je do ponareditve podpisa na listinah prišlo, tako kot je trdila tožeča stranka v tožbenih navedbah. S tem ko je v konkretni pravdni zadevi ugotovilo, da sta podpisa na teh listinah ponarejena, ni odločilo o kakšni kazenski odgovornosti, saj je presojalo le civilnopravno razmerje, ki je bilo sporno v pravdni zadevi. Kazensko sodišče na odločitev pravdnega ne bo v ničemer vezano, civilno sodišče pa je imelo v določbi 12. čl.

ZPP vso oporo za odločanje.

Pritrditi pa je treba pritožbenim navedbam, da se je priča Z.F. brez podlage pri odklonitvi prihoda na sodišče skliceval na določbo 3. tč.

237čl. ZPP. Sodišče bi tudi pri tej priči lahko uporabilo sankcijo iz 248. čl. ZPP, tako kot pri drugi priči, ki se ni odzvala vabilu.

Odločilo pa se je, da dokazni predlog zavrne. Pritožbeno sodišče je zato preiskusilo, ali je zaradi te relativne kršitve postopka, dejansko stanje res nepopolno ugotovljeno, kot trdi pritožba.

Ugotovilo je, da ni. Ključna dejanska ugotovitev v tej pravdni zadevi je namreč ta, da je podpis na pooblastilu in na pogodbi o zastavi stanovanja ponarejen. Ta ugotovitev se v pritožbi niti ne izpodbija.

V dokaznem postopku je bila zanesljivo potrjena z izvedeniškim mnenjem. Okoliščina, da je Z.F. kredit, ki ga je zavaroval s tožnikovim stanovanjem, vzel zase, pa je bila v prvostopnem postopku prav tako že zanesljivo ugotovljena, saj je to trditev tožnika potrdil A.K., ki je bil zaslišan kot priča v tem pravdnem postopku. V času, ko je Z.F. najemal sporno posojilo, je bil direktor tožene stranke in okoliščine v zvezi s tem kreditom so mu bile osebno poznane. Sodišče prve stopnje je tudi iz zapisnika v kazenski zadevi, ki teče zoper Z.F., v dokaznem postopku prečitalo tisti del izpovedi Z.F., ki se nanaša na ta kredit. V zagovoru je F. povedal, da je sporni kredit najel za svoj poslovni prostor in opremo. Zato so pritožbene trditve, da je zelo verjetna situacija, da bi F. del tega denarja izročil tožniku, ugibanje brez vsake dokazne podlage. Tudi če bi Z.F. izpovedal tako, kot ugiba pritožba, zaradi ostalega dokaznega gradiva, odločitev ne bi mogla biti drugačna od sprejete. Zato je dejansko stanje glede odločilnih okoliščin za to pravdo bilo že dovolj popolno in pravilno ugotovilo in je tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljen.

Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo v konkretni zadevi pravilno uporabilo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pogodbe in pooblastila, na podlagi katerega je bila sklenjena sodna poravnava, tožnik ni podpisal, da je torej v njegovem imenu obe listini podpisal nekdo, ki ni imel takšnega pooblastila, je pravilno zaključilo, da niti pogodba niti sporazum, sklenjen na sodišču tožnika ne zavezujeta, saj tožnik tudi pozneje teh poslov ni odobril. Gre torej za pogodbo, ki jo je sklenila neupravičena oseba (falsus procurator). Takšna pogodba po 88. čl. ZOR velja le, če jo zastopani kasneje odobri izrecno ali s konkludentnimi dejanji. Če neupravičeno zastopani niti v danem roku ne odobri posla, se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena (3. odst. 88. čl. ZOR). Ob ugotovitvi, da je tožena stranka iz takšne neobstoječe pogodbe že izvajala določene pravne posledice, saj je zaradi tega, ker kreditojemalec kredita ni niti začel odplačevati, sprožila izvršilni postopek zoper tožnika, da se iz zastavljene nepremičnine poplača njena terjatev, pa tudi ne more biti sporno, da je utemeljen tožnikov zahtevek na izbris ustanovljene zastavne pravice vpisane na originalu kupoprodajne pogodbe. ZOR nima določb o odpravi pravnih učinkov pri neobstoječih pogodbah, saj v takih poslih naj ne bi bilo niti zunanjih znakov. V konkretni zadevi ta razlaga ne vzdrži, zato je po mnenju pritožbenega sodišča tožnik upravičen najmanj do takšnega varstva, kot bi ga bil deležen pri nični pogodbi po 104. čl. ZOR. Če bi bila hipoteka vpisana v zemljiški knjigi, bi lahko po 101. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK) vložil izbrisno tožbo. Ker je uspel z zahtevkom na ugotovitev neobstoja pravnega posla, ki bi bil podlaga za vknjižbo, bi s tem dokazal že temelj, da je tudi sama vknjižba materialnopravno neveljavna. Tožnikovo stanovanje pa še ni vknjiženo v zemljiški knjigi, zastavna pravica je bila na podlagi sklenjenega sporazuma na sodišču vpisana na originalu kupoprodajne pogodbe, zato je uporaba 104. čl. ZOR, da se izbriše na kupoprodajni pogodbi vpisana zastavna pravica, po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).