VSK sklep II Cp 108/2000

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi kot neutemeljen. Ugotovilo je, da v ugovoru tretjega ni navedena nobena takšna okoliščina, ki bi z verjetnostjo izkazovala, da ima tretji na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje.

Proti sklepu se pritožuje tretji iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po trditvah pritožnice upnik v odgovoru na ugovor lažno trdi, da pritožnica ni nikoli bivala v spornem stanovanju. Že od leta 1981 živi v tem stanovanju. Tu ima tudi prijavljeno stalno bivališče. Njen oče O.M. je dobil stanovanje od upnika. V stanovanju je ostal tudi po upokojitvi leta 1984. Pritožnica pa je kot ožji družinski član ostala v tem stanovanju vse do današnjega dne. Neresnične so trditve, da je živela pri možu v Avstriji. V Avstriji je začasno prebival le njen mož, kamor je pred rojstvom prve hčerke hodila na obiske. Nikoli pa tam ni ostala več kot par dni. Z upnikom je pritožnica želela urediti tudi formalno status, vendar ji je upnik vedno zatrjeval, da to ni potrebno in da je dovolj, če plačuje najemnino. V prilogi pritožnica prilaga dokazilo o plačilu najemnine za mesece januar. Prepričana je, da njen oče ni z ničemer zakrivil, da najemna pogodba z njim ni bila sklenjena. Upnik nima niti enega dokumenta, ki bi dokazoval, da je najemno pogodbo poslal v podpis. Tega ni storil, čeprav je bil dolžan po Stanovanjskem zakonu. Če pritožnica oziroma njen oče nista najemnika, potem ni jasno zakaj plačujeta najemnino. V konkretnem primeru gre za neuke stranke, ki vse do sedaj niso bile seznanjene, da je najemno pogodbo potrebno skleniti v pisni obliki. Pritožnica ne more razumeti zakaj je bil njen ugovor zavrnjen. Najemnino je redno plačevala. Kot hči O.M. pa je tudi v stanovanju prebivala že pred Stanovanjskim zakonom in ima vse pravice, da v stanovanju biva še naprej. Iz teh razlogov predlaga razveljavitev sklepa in ponovno odločanje o zadevi, podrejeno, da se njenemu ugovoru ugodi in izvršba izreče za nedopustno.

Pritožba ni utemeljena.

V 1. odst. 64. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je določeno, da lahko tisti, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da pritožnica v ničemer ni izkazala, da se izvršilni naslov, to je pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Novi Gorici ne nanaša tudi nanjo. Po izreku te pravnomočne sodbe je namreč dolžan toženec, to je pritožničin oče, izprazniti sporno stanovanje in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v 15 dneh. Ta izvršilni naslov se nanaša tudi na pritožnico, saj iz njenih navedb izhaja, da stanuje v tem stanovanju kot ožji družinski član dolžnika, zato v nobenem primeru ne bi imela statusa najemnika, ampak kvečjemu osebe, ki skupaj z najemnikom uporablja stanovanje, če bi bila najemna pogodba sklenjena. V tem primeru najemna pogodba ni bila sklenjena, vendar tudi po določba Zakona o stanovanjskih razmerjih status pritožnice ne bi bil ugodnejši, saj se je po čl. 70 ZSR obveznost imetnika stanovanjske pravice, da se mora izseliti iz stanovanja, raztezala tudi na stanovalce, ki so z imetnikom stanovanjske pravice stanovali. Pritožnica pa v ugovoru in v pritožbi trdi prav to, ko navaja, da je skupaj z očetom, ki mu je bilo dodeljeno sporno stanovanje, prebivala v tem stanovanju. Svojo pravico bivanja v tem stanovanju izvaja torej le iz dolžnikove. Tudi trditve, da ima pritožnica na tem stanovanju prijavljeno stalno bivališče ne izkazujejo, da bi bilo njeno bivanje v tem stanovanju na kakšni drugi pravni podlagi. Trditve, da se je najemnina redno plačevala pa so povsem pavšalne, saj pritožnica prilaga potrdilo o plačilu najemnine za en mesec. Sicer pa je pravilno v tem delu tudi stališče prvostopnega sodišča, da glede te pravno odločilne okoliščine zaradi katerega je prišlo do izpaznitvenega zahtevka obstoji že pravnomočna sodba, ki predstavlja izvršilni naslov, ki se kot je spredaj povedano, nanaša tudi na pritožnico. Zato je na te ugotovitve v pravnomočni sodbi izvršilno sodišče vezano. Tako se pokaže kot pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da pritožnica ni verjetno izkazala, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, zato je pravilno ugovor tretjega zavrnjen ter je iz tega razloga moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365 člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).