VSL sklep I Cp 379/2000

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Na predlog upnika je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, s katero je dolžnikoma N. G. in K. G. prepovedalo vsako razpolaganje z nepremičnino, vpisano v vl. št. 336 k.o. ..., zlasti vsako odtujitev ali obremenitev teh nepremičnin ter odredilo zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi pri Okrajnem sodišču v Črnomlju. Upniku pa je naložilo, da mora v roku 60 dni po izdaji te začane odredbe vložiti tožbo, s katero bo zahteval povračilo tistega, kar je v stanovanjsko stavbo, vpisano v prej navedeni zemljiškoknjižni vložek, investiral.

Dolžnika sta zoper takšen sklep ugovarjala, sodišče prve stopnje pa je v uvodoma navedenim sklepom njun ugovor zavrnilo in začasno odredbo obdržalo v veljavi, oba dolžnika pa je solidarno zavezalo upniku povrniti 36.017,00 tolarjev stroškov postopka, ki jih je utrpel v postopku izdaje začasne odredbe. Tudi ta sklep, tokrat s pritožbo, dolžnika izpodbijata. Predlagata njegovo razveljavitev.

Prvenstveno trdita, da ga je izdalo sodišče, ki za to ni bilo stvarno pristojno. Po določbi 239. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju se namreč tudi v postopku zavarovanja smiselno uporabljajo določbe citiranega zakona, le ta pa v 5. členu določa, da je za dovolitev izvršbe in zavarovanja stvarno pristojno okrajno sodišče, ki v primeru ugovora postopa po 2. odst. 54. člena, kar pomeni, da ugovor, za katerega oceni, da ni utemeljen, pošlje višjemu sodišču, ki o njem odloči kot o pritožbi. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je meritorno odločilo o neutemeljenosti ugovora dolžnikov zoper sklep o dovolitvi začasne odredbe in je ugovor zavrnilo, odločalo o stvari, ki ne sodi v njegovo stavrno pristojnost. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke 2. odst. 339. čl.

Zakona o pravdnem postopku. Nadaljnjo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer iz 14. točke 2. odst. istega člena je sodišče zagrešilo s tem, ko je izpodbijani sklep zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih nemogoče preizkusiti. Tako se sodišče sploh ni opredelilo do obstoja verjetnosti zatrjevane terjatve upnika do dolžnikov, do višine terjatve, do zatrjevanega obstoja izvenzakonske skupnosti med upnikom in A. G., do ugovora pasivne legitimacije, do vprašanja investitorstva, do premoženjskega stanja dolžnikov, do obstoja nevarnosti, da bo zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem s strani dolžnikov uveljavitev upnikove terjatve neomogočena ali precej otežena in podobno. Izrek sklepa je nerazumljiv, nasprotuje samemu sebi in razlogom, nima razlogov oz. v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in si med seboj nasprotujejo. Po 1. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju sodišče izda začasno odredbo zavarovanja denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Vendar med dolžnikoma in med upnikom ne obstaja in nikoli ni obstajalo nobeno pravno razmerje, tako da tudi obstoj terjatve upnika do obeh dolžnikov ni verjeten. Slednja upniku nista nikoli dala dovoljenja, da obnavlja stanovanje v podstrešju njune hiše, niti nista dala takšnega soglasja skupno njemu in A. G..

Stanovanje sta s pomočjo sorodnikov in prijateljev adaptirala izključno dolžnika sama, že obnovljeno stanovanje pa sta odstopila svoji vnukinji A. G., ki je ob vselitvi opravila le manjše adaptacije, kot so beljenje, nastavitev luči, montaža in zamenjava stikal, čiščenje in podobno. Investitor teh del pa je bila izključno A. G., ki je v ta namen 24.4.1997 pri Dolenjski banki d.d. najela 700.000,00 tolarjev kredita. A. G. in upnik sta sicer določeno obdobje res hodila skupaj, vendar nikoli nista živela v pravno priznani izvenzakonski skupnosti. Čas njunega druženja je bil kratek in večkrat prekinjen zaradi različnih nesporazumov in značajskih razlik. Njuna zveza ne po vsebini in ne po zunanjih manifestacijah ni ustrezala zakonski zvezi. Končno poudarjata še, da nimata namena odtujiti oz. obremeniti nepremičnin, vpisanih v vl. št. 336 k.o.

.... Pa tudi sicer sta lastnika zaščitene kmetije, kar pomeni, da imata poleg navedenih v lasti še večje število drugih nepremičnin, prav tako tudi premičnega premoženja, ki ga tvori predvsem kmetijska mehanizacija, oba dolžnika pa prejemata tudi osebno pokojnino. Če bi se terjatev upnika izkazala za utemeljeno, bi jo torej objektivno bila zmožna poplačati iz drugega premoženja. V zvezi s tem pa upnik ni za verjetno izkazal, kot bi bil po 2. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju dolžan, da bi bila zaradi njunega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njegove domnevne terjatve onemogočena ali precej otežena.

Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnika zaradi izdane začasne odredbe ne bosta pretrpela nobene škode. Sta namreč kmeta ter gospodarita in upravljata z zaščiteno kmetijo, zato začasna odredba, s katero jima je bilo prepovedano razpolaganje z njuno nepremičnino pod vložkom 336 k.o. Preloka, predstavlja zanju hudo breme. V vložku št. 336 k.o. ... so namreč vpisani njuna stanovanjska hiša ter kmetijsko poslopje in dvorišče, ki predstavljajo vitalne nepremičnine njune kmetije. Zaradi začasne odredbe so ogrožene razvojne možnosti zaščitene kmetije in dolžnikoma zaradi tega nastaja škoda. Škoda je v tem, ker se je zaradi prepovedi odtujitve ali obremenitve zmanjšala njuna kreditna sposobnost. Ker upnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve po 1. odst. 270. člena, ne obstoja nevarnosti po 2. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju in ker tudi ni izkazal, da dolžnikoma z izdajo začasne odredbe ne bosta nastala nikakršna škoda po 3. odst. citiranega člena, je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit.

Pritožba je neutemeljena.

Najprej ne drži pritožbena trditev, da je o ugovoru odločilo sodišče, ki zato ni bilo stvarno pristojno. Določba 2. odst. 54. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, po katerem sodišče prve stopnje, če ugotovi, da ugovor zoper sklep o izvršbi ni utemeljen, pošlje ugovor višjemu sodišču, ki o njem odloči kot o pritožbi, za ugovor zoper sklep o začasni odredbi ne velja. O takšnem ugovoru mora odločiti sodišče, ki je sklep, ki se z ugovorom izpodbija, izdalo, kar je v sodni praksi nesporno. Bistvene kršitve procesnih pravil iz 4. točke 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ne drži očitek dolžnikov, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo procesnih pravil iz 14. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, ker da ga zaradi pomanjkljive navedbe razlogov oziroma zaradi nasprotja med razlogi in odločitvijo ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila adaptacija spornega stanovanja opravljena na stroške upnika in A. G., pri čemer se v razmerje, v katerem je kateri od imenovanih k višini investicije prispeval, ni spuščalo. Pojasnilo je, da je do teh dejanskih zaključkov prišlo na podlagi ugotovitve izvedenca, da so adaptacije dejansko bile opravljene in okoliščine, da je upnik v spornem stanovanuu po izvršeni adaptaciji živel skupaj z A. G.. Listinski dokazi, predvsem na ime upnika izdani računi za nakup gradbenega in drugega za adaptacijo potrebnega materiala kažejo na verjetnost, da je k adaptaciji svoja lastna sredstva prispeval tudi upnik, pritožba, ki zatrjuje nasprotno, torej, da sta adaptacijo opravila izključno dolžnika, pa k tej svoji trditvi ne ponudi nobenega dokaza in je kot taka neutemeljena. Sodišče druge stopnje zato sprejema zaključek prvostopnega, da je terjatev upnika napram dolžnikoma verjetno izkazana in da je izpolnjen pogoj iz 1. odst. 270. čl. ZIZ. Pravno podlago in višino terjatve ter pasivno legitimacijo pa bo moralo sodišče s stopnjo gotovosti, ki presega stopnjo verjetnosti, zadostno za izdajo začasne odredbe, ugotoviti v pravdnem postopku. Njune trditve tako v ugovoru kot v pritožbi zoper sklep, s katerim je bil njun ugovor zavrnjen, da predstavlja prepoved razpolaganja in obremenitve z nepreminčino zanju hudo breme, ker praktično onemogoča njun uspeh na razpisih za dodeljevanje sredstev, namenjenih financiranju razvojnih programov na kmetijah in prestrukturiranju kmetijstva sklada za regionalni razvoj in ohranjenjenja poseljenosti slovenskega podeželja d.o.o. iz Ribnice, ter ostalih razpisov v okviru kmetijske svetovalne službe Republike Slovenije oz. na občinskem nivoju, pa je mogoče razumeti le tako, da sta nameravala kredite zavarovati prav z nepremičnininami, ki so predmet začasne odredbe, to dejstvo pa zadošča za zaključek sodišča prve stopnje, da sta nameravala s sporno nepremičnino razpolagati na tak način, da bi bila uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena in je s tem izpolnjen po oceni pritožbenega sodišča tudi pogoj iz 2. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju. Drugega načina nastanka škode dolžnika nista zatrdila. Če pa takega namena dejansko nista imela, potem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podana situacija iz 3. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki ob izkazani verjetnosti terjatve izdajo začasne odredbe opravičuje. Sodišče prve stopnje je torej navedlo razloge, ki so privedli do odločitve, ti razlogi pa so konsistentni in si med seboj ne nasprotujejo, kot tudi ne nasprotujejo izreku sklepa, zato je sklep mogoče preizkusiti in ni obremenjen z v pritožbi zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku. Preizkus sklepa pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje tudi določbe 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju uporabilo pravilno.

Dejstvo, da so nepremičnine, ki so predmet tega postopka, del zaščitene kmetije dolžnikov, da imata dolžnika vsak svojo pokojnino ter da sta lastnika še drugega premičnega in nepremičninega premoženja, na odločitev ne more vplivati. Izbor premoženja, s katerim bo zavaroval svojo domnevno terjatev, je stvar upnika. Seveda pa imata dolžnika skladno z določbo 2. odst. 274. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju pravico predlagati sodišču, da jima dovoli namesto začasne odredbe položitev varščine.