VSL sodba II Cp 125/2000

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izvršba na avtobus, Kassbohrer Setra S 228 DT, številka motorja WKK 139000030048, reg. št. KR 89-40M nedopustna ter tožnecu naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 82.340,00 SIT z ustreznimi obrestmi.

Na pritožbo toženca je pritožbeno sodišče s sodbo II Cp 1394/98 z dne 15.11.1998 spremenilo izpodbijano sodbo in zavrnilo tožbeni zahtevek.

Na revizijo tožnika je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 269/99 z dne 12.1.2000 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

Toženec v pritožbi navaja, da je Okrožno sodišče v Kranju izdalo začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo razpolaganje s spornim avtobusom in je slednja postala pravnomočna 18.7.1995 in J. ni mogel zastaviti spornega avtobusa tožniku. Glede na kasnejše dogajanje sumi, da je zastava na navedenih predmetih le pretveza. V nadaljevanju pritožbe toženec opisuje kronološko, vse v zvezi z uvozom spornega avtobusa in ravnanjem J. v izvršilnem postopku, ter okoliščine v zvezi z odstopom terjatve Z. Č. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel tožnik na spornem avtobusu zastavno pravico na podlagi pogodbe z dne 19.10.1995 ter da je imel posest na spornem avtobusu vse do opravljenega rubeža 13.12.1996, je materialnopravno pravilna odločitev sodišča, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožnikova zastavna pravica na spornem avtobusu je taka pravica, ki preprečuje izvršbo, saj ima tožnik kot zastavni upnik pravico, da se poplača pred drugimi upniki. Z opravo rubeža toženec kot upnik v izvršilnem postopku ni mogel pridobiti zastavne pravice na spornem avtobusu (prvi odst. čl. 78 ZIP), saj bi se lahko sporni avtobus, ki je bil v tožnikovi posesti, zarubil samo z njegovim soglasjem (drugi odst. čl. 74 ZIP). Vse druge okoliščine in časovno zaporedje dogodkov, ki jih opisuje toženec v pritožbi, ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in zaradi nepotrebnosti pritožbeno sodišče na njih, niti ne odgovarja, ker ne vplivajo na pravilnost odločitve. Začasna odredba, izdana v zadevi P 548/95, je veljala do pravnomočnosti sodbe, to je do 18.7.1995, tako, da je dolžnik Jakič 19.10.1995 lahko zastavil sporni avtobus, vse drugo dogajanje v izvršilnem postopku pa ne vpliva, kot že omenjeno, na pravilnost izpodbijane sodbe, niti ravnanje Z. Č., na katere je toženec prenesel sporno terjatev.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilno, niti ni sodišče prve stopnje zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odst. čl. 354 ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP) je bilo pritožbo toženca zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 368 ZPP).

Tožnik z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sam trpeti stroške, ki so mu nastali v zvezi s tem, saj se ne morejo opredeliti kot za pravdo potrebni stroški. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.

Določbe ZPP/77 so uporabljene na podlagi določbe prvega odst. čl. 498 Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99).