VSL sklep I Kp 9/2000

Pritožbi zagovornice obdolženega se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

S sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja izmikanja plačevanja preživnine po členu 203/I KZ.

Izrečena mu je bila pogojna obsodba in v njej določena kazen štiri mesece zpora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da obdolženec redno plačuje preživnino za svojo hčerko in da v roku štirhi mesecev plača zaostalo preživnino v višini 319.212,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je tudi odločilo, da mora obdolženec D.F. v roku štirih mesecev plačati znesek 319.121,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Obdolžencu je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Proti sodbi je obdolženčeva zagovornica vložila pritožbo iz razlogov po 1. 2. in 3. točki prvega odstavka 370.člena ZKP ter zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka je v svojem mnenju, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 445. člena ZKP, predlagala zavrnitve pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Iz opisa obdolženčevega ravnanja v izreku sodbe izhaja, da naj bi se obdolženec izmikal plačevanju preživnine s tem, da dohodke, ki jih dobi, porabi v druge namene. Kaznivo dejanje po členu 203/I KZ je sicer mogoče storiti s takšnim ravnanjem, vendar bi se moralo ugotoviti, da je obdolženi s priložnostnim delom zaslužil, vendar je zaslužek porabil za druge namene prav z namenom, da bi se izognil plačilu preživninskih obveznosti za svojo hčerko. Tega odločilnega dejstva sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, temveč v razlogih sodbe ugotavlja izmikanje obdolženca tako, da navaja, da je obdolženec priložnostno zaposlen in prejema dohodke, tako da bi preživnino zmogel plačevati, pa je ne plačuje. Zgolj neplačevanje preživnine pa ni kaznivo dejanje. Iz izpovedbe D.F. sicer izhaja, da naj bi "obdolženec vsa leta živel in zapravljal preko tiste meje, kot bi bilo pričakovati za nezaposlenega moškega", vendar tudi ta, v ničemer konkretizirana trditev, očitka izmikanja ne potrjuje. D.F. pa je tudi izpovedala, da je obdolženec šest let prej, torej pred septembrom 1997, preživnino za svojo hčerko sicer plačeval, temveč neredno z zamudo in le v v dveh ali treh izplačilih na leto. Tako se izkaže, da razlogi sodbe, da sodišče ni sprejelo zagovora obdolženca, da je v času, navedenem v izreku sodbe, ponujal D.F. določene zneske ( čeprav nižje) preživnine, pa ona tega ni sprejela, rekoč, da hoče vse, niso prepričljivi. Zavrnitev zagovora kot nezanesljivega je najmanj preuranjena, kot utemeljeno navaja pritožba, saj sodišče obdolženčevega zagovora ni preverilo z zaslišanjem te priče. Prav tako sodišče ni preverjalo trditve obdolženca, da je F. prispeval večje zneske denarja pri selitvi, kar naj bi bilo upoštevano tudi kot preživnina.

Glede na navedeno se torej izkaže dvom v ugotovljeno odločilno dejstvo - izmikanje in je zato pritožba obdolženčeve zagovornice v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja utemeljena.

Zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje novo sojenje.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ponoviti že izvedene dokaze ter zaslišati D.F. in ji predočiti obdolženčev zagovor glede njegove pripravljenosti v kritičnem obdobju, torej od 1.9.1997 dalje, da svoje preživninske obveznosti delno izpolnjuje, kot tudi glede njegovih finančnih prispevkov pri selitvi. Ker se obdolžencu očita, da bi kljub priložnostni zaposlitvi zmogel plačevati preživnino, naj poskusi ugotoviti tudi višino zaslužka obdolženca v tem obdobju, med drugim tudi z zaslišanjem sedanje obdolženčeve partnerice M.K., kot je to predlagano v pritožbi. Nato pa bo moralo izvedene dokaze oceniti in ugotoviti ali so podani vsi objektivni in subjektivni znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ter za svojo odločitev navesti prepričljive in sprejemljive razloge.