VSL sodba I Kp 121/2000

Pritožbama obtoženih B.Ž. in F.K. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o kazenski sankciji in odvzemu predmetov spremeni tako, da se obtožencema izrečeta p o g o j n i o b s o d b i, ter se jima na podlagi 4. odst. 302. čl. KZ določita naslednji kazni: obt. B.Ž. 8 (osem) mesecev zapora, obt. F.K. pa 6 (šest) mesecev zapora, ki ne bosta izrečeni, če obt. Ž. v treh letih, obt. K. pa v dveh letih ne bosta storila novih kaznivih dejanj.
V odločbi o odvzemu predmetov pa se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izreče, da se ne odvzame motorna žaga znamke Husquarna 61 št.
212376. V ostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo oba obtoženca spoznalo za kriva poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. v zvezi s 1. odst. 302. čl. KZ v zvezi s čl. 25 in 22 KZ ter jima izreklo: obt. Ž. kazen osem mesecev zapora, obt. K. pa kazen šest mesecev zapora. Izreklo jima je varnostni ukrep odvzema predmetov ter jima odvzelo motorni žagi znamke Stihl in znamke Husquarne. Odločilo je tudi, da morata nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka ter povprečnini.

Proti navedeni sodbi sta se pritožila obt. B.Ž. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, obt. F.K. pa zaradi odločbe o kazenski sankciji. Oba sta predlagala, da jima višje sodišče izreče nižji kazni, obt. Ž. pa tudi, da se ne izreče varnostni ukrep odvzema motornih žag, v nasprotnem pa naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka je na seji senata predlagala spremembo izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na odvzem žage, ki ni obtoženčeva last, ker za izrek tega varnostnega ukrepa niso izpolnjeni zakonski pogoji, v ostalem pa je predlagala zavrnitev obeh pritožb.

Pritožbi sta deloma utemeljeni.

Pritožnika uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede ravnanja policistov, ki naj bi ju k dejanju izzvali z "verbalnimi napadi in gestikulacijo"; zmotna ugotovitev dejanskega stanja v tem delu naj bi vplivala na prestrogo odmero kazenske sankcije, po navedbah obt. B.Ž. pa tudi na napačno pravno opredelitev kaznivega dejanja, ki bi morala temeljiti na določbi 5. odst. 302. čl. KZ.

Pritožbene navedbe pritožnikov o njuni izzvanosti nimajo podlage v dokaznem gradivu. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu utemeljeno sledilo izpovedbam policistov V., B. in J., ki so skladno in prepričljivo opisali potek dogajanja, zanikali, da bi kakorkoli izzivali obtoženca in potrdili, da je bil prav obt. Ž. tisti, ki se je pred obravnavanim dogodkom nesramno in žaljivo vedel do policistov. Tudi če bi res obstajale "verbalne grožnje in gestikulacija", kot navaja eden od pritožnikov, to ne bi zadoščalo za oceno, da sta bila obtoženca z nezakonitim ali surovim ravnanjem uradne osebe izzvane k storitvi kaznivega dejanja. Surovost pri ravnanju uradne osebe namreč pomeni grobosti v fizičnem pomenu besede, ki se odraža v prekoračitvi uporabe fizične sile, potrebne za opravo uradnega dejanja. Ta pa v obravnavanem primeru tudi glede na pritožbene navedbe ni bila podana, preden sta obtoženca z motornima žagama policistom poskušala preprečiti uradno dejanje. Zato pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona nista podana.

Iz utemeljitve kazenske sankcije je mogoče razbrati, da so bili za izrek zaporne kazni na prvi stopnji odločilni argumenti, da sta obtoženca uporabila proti policistom izjemno nevarno sredstvo, da sta bili pri tem vztrajna in da sta znana kršitelja predpisov, pri čemer je obt. Ž. sodišče prve stopnje posebej označilo kot "znanega agresivneža proti policistom in ostalim občanom".

Pritožbenim navedbam, da sta izrečeni kazni prestrogi, ni bilo mogoče odreči utemeljenosti. Pri oceni, ali sta kazni sorazmerni teži storjenih dejanj in stopnji krivde, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi naslednje okoliščine: da je dejanje ostalo pri poskusu; da ni bilo storjeno z uporabo sile, pač pa z grožnjo, da bo le ta uporabljena, kar je milejša izvršitvena oblika tega kaznivega dejanja; da sta obtoženca proti policistom z motornima žagama nastopila na razdaljo nekaj metrov in brez realnih možnosti za uspešno preprečitev uradnega dejanja glede na to, da sta se zoperstavila trem policistom, oboroženim s pištolami. Ni nepomembno, da sta bila ob storitvi kaznivega dejanja tudi pod vplivom alkohola in da je v obravnavanem primeru šlo prej ko slej zgolj kot navaja eden od pritožnikov, za "postavljanje". Z izpostavljanjem navedenih okoliščin višje sodišče ne trdi, da je nevarnost obravnavanega kaznivega dejanja majhna, pač pa zgolj ugotavlja, da ni tolikšna, da bi nujno narekovala izrek najstrožje - zaporne kazni. Sodišče gradi svoje spoznanje, da storilec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, predvsem na podatkih o osebnosti storilca, njegovem prejšnjem življenju ter njegovem obnašanju po storjenem kaznivem dejanju (3. odst. 51. čl. KZ). Tudi presoja kazenske sankcije po teh kriterijih govori v prid izreku pogojne obsodbe. Iz podatkov spisa izhaja, da sta obtoženca doslej sodno nekaznovana, dejanje sta odkrito priznala in tudi obžalovala, dolžna sta skrbeti za nedoletna otroka in pomagati staršem pri težjih kmečkih opravilih, obtoženi K. pa skrbi tudi za bolno mater. Ugotovitev izpodbijane sodbe, da sta obtoženca "znana kršitelja predpisov" nujno terja pojasnilo, da iz podatkov sodnika za prekrške izhaja, da obtoženca doslej še nista bila kaznovana zaradi kršitev javnega reda in miru, pač pa (dvakrat oziroma trikrat) le zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov. Tudi označba, da naj bi bil obtoženi Ž. "znan agresivnež", je preveč posplošena in brez podlage v kazenskih evidencah, da bi smelo sodišče na njej graditi vrednostno oceno o socialni neprilagojenosti tega obtoženca. Ugotoviti je torej treba, da je sodišče prve stopnje podatke o osebnosti obeh obdolžencev vrednotilo prestrogo in v njuno škodo.

Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče ugodilo pritožbama obtožencev, izpodbijano sodbo spremenilo in jima izreklo pogojni obsodbi, saj sodi, da ju bosta tudi opozorilni kazenski sankciji odvrnili od ponavljanja kaznivih dejanj. Kazni, ki sta bili obtožencema določeni na prvi stopnji je ocenilo kot primerni in ju zato ni spreminjalo. Teža obravnavanega kaznivega dejanja in slabe izkušnje policistov z obema obtožencema so nedvomno zadostni razlog za izrek nekoliko daljše preizkusne dobe.

Pritožbi obt. B.Ž. je višje sodišče ugodilo tudi, kolikor se zavzema za spremembo odločbe o varnostnem ukrepu odvzema predmetov. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je motorna žaga znamke Stihl 050 AB last obt. Ž. oziroma last njegove družine, je na podlagi določbe 1. odst. 69. čl. KZ utemeljeno odločilo, da se ta predmet, uporabljen pri kaznivem dejanju, obtožencu odvzame. Za predmete, ki niso storilčeva last, pa zakon postavlja strožje pogoje, saj določa, da se smejo ti predmeti vzeti le tedaj, če to terjajo splošna varnost ali moralni razlogi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je motorna žaga znamke Husquarna, last Ž.jevega soseda. Vendar pa primernosti odvzema te žage ni presojalo po kriterijih iz 2. odst.

69čl. KZ, saj je ugotovilo le, da sta obe žagi v rokah obdolžencev "predmeta povečane nevarnosti". Izpodbijana sodba tudi ne pojasni, zakaj naj bi razlogi splošne varnosti narekovali odvzem tudi te žage.

Pritožnik B.Ž. pravilno ugotavlja, da odvzema žage, ki ni njegova last, ni mogoče opravičevati z razlogi splošne varnosti; gre namreč za predmet, ki je v prosti prodaji in ga je mogoče kupiti brez kakršnihkoli omejitev, zato praviloma s takšnimi predmeti splošna varnost ne more biti ogrožena. Zaradi navedenega je višje sodišče tudi v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da se motorna žaga znamke Husquarna ne odvzame. V ostalem pa je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.