VSL sklep I Cp 1278/99

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi opr. št. P 200/97 z dne 12.4.1999, s katero je sodišče prve stopnje toženi stranki prepovedalo odtujitev, obremenitev oziroma kakršnokoli razpolaganje z dvosobnim stanovanjem št. 1 v pritličju stanovanjske hiše X na Jesenicah.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, v kateri predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi, izdana začasna odredba razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrne, podrejeno, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je izkazana verjetnost obstoja terjatve. Pritožnik s stanovanjem nima namena razpolagati ali ga odtujiti. Temelj za prenos stanovanja ni darilna pogodba ampak vračilo dolga. Pritožniku ni možno očitati nehvaležnosti, tožnica pa ne živi v pomanjkanju. Podano je nasprotje med obrazložitvijo sklepa in dejstvi v spisu. Napačno je ugotovljeno, da pritožnik z izdano začasno odredbo ne bo utrpel nobene škode. Pritožniku bo nastala škoda na dobrem imenu.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje v navedbah tožbe in doslej izvedenih dokazih ni imelo opore za zaključek, da je tožbeni zahtevek verjetneje izkazan. Dejstvo je, da so se odnosi med pravdnima strankama skrhali (to izhaja iz pisma tožene stranke tožeči stranki z dne 20.5.1998 in iz očitkov tožeče stranke toženi stranki glede omejevanja razpolaganja z njenimi finančnimi sredstvi), kar zadošča za sklepanje, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe iz razloga velike nehvaležnosti verjetno izkazan. Ali je temu tako, kdo je kriv za nastalo situacijo in ali ravnanje toženca predstavlja veliko nehvaležnost do tožnice, bo sodišče ocenjevalo, ko bo odločalo o tožbenem zahtevku.

Iz darilne pogodbe ne sledi, da je bila ta sklenjena iz razloga vračila nastalega dolga in zato tej pritožbeni navedbi zaenkrat ni možno slediti oziroma to ni razlog, ki bi vzbujal dvom v ugotovitev, da je izkazana verjetnost obstoja tožbenega zahtevka.

Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec z izdano začasno odredbo, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno navedlo, da je namen izdane začasne odredbe, da se zavaruje obstoječe stanje, to je da toženec do končanja te pravdne zadeve ostane lastnik stanovanja. Izdana začasna odredba je torej garancija tožnici, da v teku postopka sporno stanovanje ne bo odsvojeno, obremenjeno oz. z njim kako drugače razpolagano. Sam toženec navaja, da nima namena razpolagati s spornim stanovanjem, kar potrjuje, da tožencu z izdano začasno odredbo ne bo nastala nobena škoda. Pritožbeni navedbi, da bo tožencu nastala škoda na dobrem imenu, pritožbeno sodišče ne sledi, ker izdana začasna odredba, objektivno gledano, ne pomeni posega v njegovo dobro ime.

Pritožbeno sodišče tudi ne sledi pritožbeni navedbi, da obstoji nasprotje med obrazložitvijo sklepa in dejstvi v spisu. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je izvedene dokaze ocenjevalo zgolj s stališča verjetnosti obstoja terjatve, pri tem pa je tudi korektno navedlo, da takšno ocenjevanje že izvedenih dokazov ne sme pomeniti odločanja o tožbenem zahtevku.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obstajata oba pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanjem nedenarne terjatve in sicer: verjeten obstoj terjatve (1. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) in da toženec zaradi izdane začasne odredbe ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdane začasne odredbe nastale tožnici (3. alineja 2. odst. 372. čl. ZIZ).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Stroški izdaje začasne odredbe so sestavni del pravdnih stroškov, zato bo o povrnitvi teh stroškov odločeno v odločbi s katero se bo pravdni postopek končal (4. odst. 164. čl. ZPP).