VSL sklep II Kp 474/99

Pritožbi tujca G. G. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni.

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je na podlagi določila 528. člena Zakona o kazenskem postopku z izpodbijanim sklepom ugotovil, da so sicer izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tujca G. G. Republiki Italiji.

Zoper sklep sta se pravočasno pritožila tujec in njegov zagovornik. V pritožbah nen avajata pritožbenega razloga, smiselno pa je, iz navedb v obeh pritožbah povzeti, da uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, tujec pa smiselno predlaga ugoditev pritožbi tako, da naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in odloči, da se prošnja za njegovo izročitev zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Oba pritožnika napadata sklep sodišča prve stopnje, češ da je le to zmotno presodilo, da je podana identiteta norme, torej da so dejanja, za katera je bila G. G. z pravnomočno sodbo italijanskega sodišča spoznan za krivega, kazniva tudi po našem domačem zakonu. Posebej izpostavljata z navedeno sodbo ugotovljeno udeležbo tujca pri kaznivih dejanjih. Oba navajata, da Kazenski zakonik Republike Slovenije udeležbe pri storitvi kaznivih dejanj, kot jo je ugotovilo italijansko sodiče ne pozna in citirata stavek iz obrazložitve pravnomočne sodbe, da je tujcu dokazana krivda v smislu moralne soudeležbe pri kaznivih dejanjih, ki jih je zakrivil soobdolženi K. Oba pritožnika tako navajata, v pritožbah, da ni izpolnjen zakonski pogoj za izročitev iz 3. točke 1. odstavka 522. člena Zakona o kazenskem postopku.

Neutemeljeno oba pritožnika navajata, da v zvezi s sostoritvamni podana identiteta norme. Tudi po naši domači zakonodaji se šteje, da je sostorilec tisti, ki s svojim ravnanjem tudi, če fizično ni navzoč pri storitvi kaznivega dejanja, odločilno prispeva k njegovi storitvi udeleženec pri kaznivem dejanju. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu, ko je ugotavljalo identiteto norme, pravilno ugotovilo, da je podana tako imenovana klavzula dvojne inkriminacije, torej da gre za dejanja, ki so kazniva tudi po pravu naše države.

Identiteta norm, ki jo pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, seveda mora biti podana vendar ne v absolutnem smislu, glede na različno pravno ureditev držav. Pri ugotavljanju identitete norme je potrebno presojati ali je določeno obnašanje inkriminirano po zakonodaji obeh držav. Pri tem se popolno ujemanje inkriminacij, torej abstraktnih dejanskih stanov ne zahteva. Presojati pa je potrebno podobnost med zakonskimi dejanskimi stanji po pravu obeh držav, torej države prosilke in zaprošene države. Takšen sklep in presojo pa je pravilno napravilo sodišče prve stopnje. Zavrnitev zahteve za izročitev bi bila možna le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da določeno ravnanje sploh ni inkriminirano po pravu naše države. Ko je sodišče prve stopnje presojalo ali so podani vsi zakonski pogoji za izročitev se je pravilno oprlo na sodbo italijanskega sodišča, v kateri je opisano sostorilstvo, ne le v stavku, ki ga izpostavljata pritožnika, je prispevek tujca, torej sostorilstvo, ki ga oba pritožnika izpodbijata, lahko pravilno ugotovilo. Zato je neutemeljena navedba tujca v pritožbi, da sodišče prve stopnje do udeležbe ni zavzelo stališča. Udeležbe tujca pa v sodbi italijanskega sodišča ne opredeljuje le citirani stavek v obeh pritožbah, ampak so opisani znaki udeležbe, pri skupnem delovanju, prispevku in zavesti tujca pri kaznivih dejanjih, za katera je bil spoznan pravnomočno za krivega. Takšno obliko in pojmovanje sostorilstva pozna tudi naš kazenski zakonik. V zvezi s sostorilstvom pa je potrebno še ugotoviti, da tudi inkriminacija te oblike udeležbe navedene v 110. členu italijanskega Kazenskega zakonika ustreza inkriminaciji sostorilstva po našem 22. členu Kazenskega zakonika.

Tujec v svoji pritožbi še navaja, da je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da je bilo sojenje v Italiji pred italijanskim sodiščem opravljeno v njegovi nenavzočnosti. S to navedbo tujec uveljavlja bistveno kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku, češ da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in vsebini zapisnikov in listin v izvedenem postopku. Res je, da je sodišče prve stopnje napačno zapisalo, da je bilo sojenje v Italiji opravljeno v tujčevi nenavzočnosti, saj iz vsebine listin (pravnomočne sodbe) in zapisnika o zaslišanju tujca izhaja, da je bil na sojenju navzoč. Protispisnost pa mora biti takšna, da se nanaša na odločilna dejstva pomembna za odočitev.

Protispisnost, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, pa se na odločilna dejstva, pomembna za presojo ali so podani zakonski pogoji za izročitev tujca Republiki Italiji ne nanaša in zato tudi ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki bi terjala razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Razlogi, s katerimi oba pritožnika izpodbijata sklep niso podani, zato je pritožbeno sodišče njuni pritožbi skladno z določbo 3. odstavka 401. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.