VSL sklep II Kp 29/00

Pritožba zagovornice obd. E. K. se zavrne kot neutemeljena.

Z uvodoma navedenim sklepom je senat sodišča prve stopnje zoper obdolženca iz razloga po 3. tč. I. odst. 201. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor po vložitvi obtožnice, zaradi kaznivega dejanja poskusa umora po I. odst. 127. čl. v zvezi z 22. čl. KZ.Proti sklepu se je pritožila obdolženčeva zagovornica. Predlagala je, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor odpravi oz.nadomesti s hišnim priporom.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornica v pritožbi izrecno navaja le razloge, s katerimi izpodbija ugotovitev senata sodišča prve stopnje, da je še podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, v zvezi s katerim je bil pripor podaljšan. Utemeljen sum, da je oseba, zoper katero se odreja oz. podaljšuje pripor, storila kaznivo dejanje, zaradi katerega se uvaja oz. teče kazenski postopek, je res prvi pogoj za odreditev oz. podaljšanje pripora. Če se pripor odreja pred uvedbo kazenskega postopka, mora organ, ki je pripor odredil, ne le ugotoviti obstoj utemeljenega suma, temveč v sklepu o odreditvi pripora tudi navesti popolne razloge o taki ugotovitvi. Ko pa je kazenski postopek uveden s pravnomočnim sklepom o preiskavi, pa se pristojni senat, ko odloča o podaljšanju pripora, mora prav tako ukvarjati s presojo, ali se je in v kolikšni meri spremenila dejstvena podlaga, na kateri je temeljil sklep o uvedbi preiskave. Če oceni, da iz izvedenih dokazov med postopkom še izhaja utemeljen sum, in če so podani tudi drugi razlogi za pripor, pripor podaljša, v sklepu o podaljšanju pa ni potrebno navajati izčrpnih razlogov o tem, da je utemeljen sum še podan. Na ta način je senat sodišča prve stopnje preizkušal, ali so še podani razlogi za pripor potem, ko je državni tožilec zoper obdolženca vložil obtožnico. Senat sodišča druge stopnje se strinja z oceno senata sodišča prve stopnje, da se vsebina dokazov, na katerih je temeljil pravnomočni sklep o uvedbi preiskave, z izvedbo teh dokazov med preiskavo ni spremenila v tolikšni meri, da bi kazala na to, da utemeljen sum ni več podan. O utemeljenosti razlogov, ki jih zagovornica v zvezi s trditvijo, da utemeljen sum ni podan, deloma navaja v pritožbi zoper sklep o priporu, obširneje pa v že vloženem ugovoru zoper obtožnico, pa bo odločal senat sodišča prve stopnje, ki je zato pristojen.

Senat sodišča druge stopnje pa se prav tako strinja z oceno senata sodišča prve stopnje, da so še vedno podane številne okoliščine, ki tudi po oceni senata sodišča druge stopnje kažejo na tolikšno stopnjo verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja, da je pripor, kot skrajno sredstvo, še vedno neogibno potreben. Zagovornica pa teh ugotovitev izrecno ne izpodbija, sklicuje se na svojo prejšnjo pritožbo, le-to pa je pritožbeni senat že zavrnil, senat sodišča prve stopnje pa je v sedaj izpodbijanem sklepu pravilno ugotovil, da se dejanska podlaga, ki kaže na obstoj pripornega razloga ni spremenila, s to ugotovitvijo pa se senat sodišča druge stopnje strinja. Pritožba zagovornice je zato zavrnil.