VSL sodba I Cpg 1164/98

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (1. in 3. točka izreka) se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je razsodilo: "1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 110.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.1.1995 do plačila.

2Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 53.271,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.7.1998 do plačila, v 8 dneh." Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odst. 353. člena ZPP). V pritožbi navaja, da ni pravilna ocena sodišča prve stopnje, da Pravilnik o načinu in postopku za vplačilo iztržka iz prejetih čekov občanov (Ur.l. SFRJ, št. 81/89, št. 1/90 in št. 5/90, v nadaljevanju Pravilnik) ne velja več. Pravilnik dejansko velja, tožena stranka pa je ravnala skladno z njegovimi določbami, zaradi česar ni odškodninsko odgovorna tožeči stranki.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo pravilnega materialnega prava. Nesporno je, da je tožena stranka dne 16.1.1995 prenesla sredstva v višini 110.000,00 SIT z žiro računa tožeče stranke na žiro račun Banke d.d. na podlagi zahteve slednje za stornacijo obremenitve. Po mnenju tožeče stranke tožena stranka za takšno dejanje ni imela zakonske osnove. Tožena stranka je trdila, da je "stornacijo obremenitve" opravila v skladu z določbami Pravilnika o načinu in postopku za vplačilo iztržka iz prejetih čekov občanov (Ur.l. SFRJ, št. 81/89 in 5/90 - v nadaljevanju Pravilnik). Banka d.d. je kot trasat čekov občana, ki jih je tožeča stranka stranka (kot imetnica čekov) v sporni višini že vnovčila, zahtevala storniranje obremenitve, zaradi nepravilnosti čekov. Po določbi 3. odst. 4. člena Pravilnika je tožena stranka morala obremenitev stornirati.

Za ček iz tekočih računov fizičnih oseb v celoti veljajo v določbe Zakona o čekih (Ur.l. FLRJ, št. 104/46 s spremembami - v nadaljevanju ZC). Torej gre za posebno listino z nepogojnim nakazilom, naj se izplača določena vsota denarja iz trasanatovega kritja (tekočega računa fizične osebe, ki ga ima pri banki ali hranilnici - trasatu, 2. točka 1. člena in 2. člen). Ček se plača ob vpogledu, pri tem pa ga je treba trasatu predložiti v plačilo v zakonsko določenih rokih (11. in 12. člen). Ček je torej mogoče vnovčiti tako, da se pravočasno predloži trasatu v plačilo. Pri tem pa je potrebno upoštevati pravila plačilnega prometa, kot jih določa Zakon o agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in revidiranje (Ur. l. RS, št. 48/94 s spremembami, v nadaljevanju Zakon o APPNI). Plačilni promet, ki obsega prejem, kontrolo pravilnosti in izrševanje nalogov za plačila v državi ter obveščanje udeležencev o izvršenem plačilu v tem prometu, za vse pravne osebe (1. odst. 8. člena) namreč opravlja Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in revidiranje (v nadaljevanju Agencija, 1. alinea 1. odst. 4. člena). Plačilni promet se odvija preko računov, na katerih pravne osebe vodijo svoja sredstva pri Agenciji. Imetniki računov opravljajo plačila s plačilnimi nalogi, ki se glasijo na sredstva, na njihovih računih pri Agenciji (1. odst. 18. člena).

Agencija pa plačilne naloge izvršuje, če so izdani v skladu s predpisi in če je za izvršitev kritje na računih izdajateljev nalogov (24. člen). Poleg navedenih določb, s katerimi imetnik računa sam razpolaga s svojimi sredstvi je tudi predvideno plačilo z računa imetnika računa-dolžnika (brez njegovega naloga) na podlagi: - upnikovega naloga za vnovčenje, v skladu s pogodbo med njim in dolžnikom, - upnikovega naloga za vnovčenje, če mu je dolžnik izročil menico v skladu z zakonom, - čeka, ki ga je upnik v skladu z zakonom sprejel od dolžnika, - naloga Agencije, izdanega v skladu s pogodbo med Agencijo in imetnikom računa (20. člen). V 21. členu tega zakona pa je bilo določeno, da imetnik računa izda za prejete čeke iz tekočih računov fizičnih oseb, ki so trasirani na banko in hranilnico, nalog za vnovčenje, s katerim vplača dnevni iztržek v čekih fizičnih oseb v dobro svojega računa, ki se vodi pri Agenciji. Ta določba je bila sicer spremenjena s spremembo zakona objavljenega v Ur.l. RS, št.

58/95, ki je začela veljati 13.10.1995, vendar je veljala v času spornega dejanja. V konkretnem primeru je šlo za očitno za primer naveden v 21. členu. Tožeča stranka je namreč sprejela čeke fizične osebe in jih je očitno tudi preko tožene stranke vnovčila. Navedena določba Zakona o APPNI je po oceni pritožbenga sodišča nepopolna, saj ne opredeljujeje v čigavo breme gre vplačani dnevni iztržek iz čekov.

Stališče sodišča prve stopnje, da navedena določba pomeni, da se vplačani čeki vnovčujejo nepreklicno v breme trasata ni pravilno.

Taka razlaga določbe Zakona o APPNI je v nasprotju z določbami ZČ. Po ZČ trasat ni dolžnik, zato ima imetnik čeka pravico do regresa le zoper indosante, trasanta in avalista, v primeru, če se ček, ki je pravočasno predložen ne plača (1. odst. 19. člena). To pomeni, da ima trasat pravico odkloniti plačilo čeka, zlasti v primeru neobstoja kritja in iz drugih razlogov. Z razlago 21. člena Zakona o APPNI kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje pa bi bila trasatu odvzeta ta pravica. Agencija namreč ni seznanjena z medsebojnimi razmerji trasanta (fizične osebe) in trasata banke ali hranilnice). Očitno pa je namen določbe 21. člena Zakona o APPNI, da Agencija tudi v primeru čekov fizičnih oseb, ki so trasirani na banko ali hranilnico posreduje v plačilnem prometu z njimi, torej sodeluje pri njihovem vnovčenju. Ker pa je določba, kot rečeno nepopolna je ni mogoče neposredno uporabljati. To pomeni da gre za pravno praznino. Po oceni pritožbenega sodišča pa je to praznino mogoče izpolniti z smiselno uporabo Pravilnika. Le-ta predpisuje dovolj natančno način in postopek vnovčevanja čekov fizičnih oseb, v njem so tudi ustrezno upoštevane zgoraj navedene določbe ZČ. Določbe tega Pravilnika vsebinsko niso v ničemer nezdružljiva, ali pa neusklajena z Zakonom o APPNI, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. V prid temu stališče pritožbeno sodišče še dodaja, da je do sprejetja Zakona o APPNI plačilni promet v državi opravljala Služba državnega knjigovodstva Republike Slovenije, katere pravna naslednica je postala Agencija in sicer po določbah Zakona o službi družbenega knjigovodstva v SRS (Ur.l.SRS, št. 1/85) in Zakona o službi družbenega knjigovodstva (Ur.l. SFRJ , št. 70/83, 16/86, 72/88, 54/87, 74/87, 37/88, 61/88,10/89, 57/89 in 79/90). Slednji je vseboval v 1. odst. 99.a člena določbo, ki je praktično identična določbi 21. člena Zakona o APPNI, saj določa, da uporabnik družbenih sredstev in druga pravna oseba izdata za čeke iz tekočih računov občanov, trasirane na banko in hranilnico, nalog, s katerim vplača dnevni iztržek v čekih občanov v dobro svojega računa, ki se vodi pri SDK. Način in postopek za vplačilo iztržka iz prejetih čekov občanov pa je po 2. odst. 99.a člena predpisal zvezni sekretar za finance. To pa je zgoraj navedeni Pravilnik.

Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialno pravo, v posledici česar ni v celoti raziskalo dejanskega stanja o relevantnih dejstvih, ki se nanšajo na tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (1. odst. 370. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na navedbe tožeče stranke ugotoviti tista dejstva, ki so relevantna za odločanje o utemeljenosti zahtevka.