VSC sklep Kp 6/2000

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega I. Z. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti r a z v e l j a v i in v r n e zadeva v novo sojenje.

Prvostopno sodišče je z navedeno sodbo spoznalo obdolženega I.Z. za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika ter mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen štirih mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 153.324,50 SIT.

Proti takšni sodbi se je pritožil obdolženec po svojem zagovorniku.

Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona, graja pa tudi odločbo o kazenski sankciji. Predlaga izrek oprostilne sodbe.

Ob reševanju pritožbe je bilo potrebno sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti.

Prvostopna sodba v razlogih navaja, da je obdolženec storil kaznivo dejanje navedeno v krivdoreku, povzame zapisnik o ogledu ter doda, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja,da je obdolženec vozil v nasprotju z določilom člena 45/I Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa. Sodba nato povzame izpoved oškodovanca, mnenje izvedenca dr.

V., iz katerega zanesljivo zaključi, da je oškodovanec zadobil hudo telesno poškodbo, nato pa, da v celoti sprejema mnenje cestnoprometnega izvedenca, ki ga v obrazložitvi povzame v skrajšani obliki. Sodba nato povzame v skrajšani obliki mnenje dr. V. o oškodovančevi vinjenosti ter ga sprejme kot verodostojno, nato pa zaključi, da je obdolženec kršil določilo člena 45/I ZTVCP, ker hitrosti vožnje ni prilagodil prometnim razmeram, ter še doda, da se je nesreča zgodila v bližini stanovanjske hiše, vsled česar je tudi ob tako pozni uri bilo mogoče pričakovati pešce, obdolženec pa je prekoračil hitrost skoraj za 9 km. Tako obrazložena sodba po oceni pritožbenega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih, vsled česar se v zvezi s pritožbenimi navedbami tudi ne da preizkusiti.

Dejstvo je, da je prišlo do trčenja na sredini ceste, ko je oškodovanec hodil obdolžencu nasproti tako, da je zavzemal praktično celo sredino voznega pasu, saj je bil 1,1 m od levega roba in 1,4 m od sredinske črte, sicer 3,3 m širokega neosvetljenega voznega pasu.

Dejstvo je tudi, da je bil oškodovanec neosvetljen in močno vinjen (po oceni izvedenca nesposoben za udeležbo v prometu). Dejstvo je tudi, da je cestnoprometni izvedenec zaključil, da bi obdolženec lahko vozilo ustavil, če bi vozil s hitrostjo do 40 km/h, torej 10 km manj od omejitve hitrosti, ter da bi se oškodovanec nesreči izognil, če bi hodil ob levem robu ceste, tveganje pri hoji ponoči pa bi zmanjšal tudi, če bi nosil odsevnike in če bi bil v brezhibnem psihofizičnem stanju.

Oba izvedenca torej v svojih mnenjih pojasnita vlogo oškodovanca pa tudi obdolženca. Sodišče se s tem, ko samo "v celoti sprejema mnenje" sploh ne opredeli do odločilnih dejstev v tej zadevi, ki jih izpostavljata izvedenca. Tako se ne opredeli do dejstva, da je oškodovanec sredi noči hodil močno vinjen obdolžencu nasproti po sredini voznega pasu, ne opredeli do ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, ki ugotavlja, da bi obdolženec oškodovanca zadel tudi, če bi vozil s hitrostjo 50 km/h, niti do tega, ali mora voznik pričakovati sredi noči pešca sredi ceste ter zato voziti s hitrostjo manjšo od 40 km/h.

Vse to so seveda odločilna dejstva v obravnavani zadevi, o katerih se sodišče ni opredelilo v razlogih sodbe, zato sodba nima razlogov o njih, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po členu 371/I točka 11 Zakona o kazenskem postopku. Zaradi teh pomanjkljivosti, ko sodbe ni mogoče preizkusiti v zvezi s pritožbenimi navajanji, češ da je povzročitelj obravnavane nesreče oškodovanec sam, je bilo potrebno sodbo tudi razveljaviti.

V novem sojenju bo moralo sodišče dokazni postopek ponoviti, nato pa upoštevati temeljno načelo kazenskega postopka, da morajo biti ocenjeni vsi dokazi, torej vsak zase in v medsebojni povezanosti.

Sodišče bo moralo v sodbi jasno povedati, kako ocenjuje posamezne dokaze in zakaj šteje, da je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano ali ne, šele potem bo mogoče sodbo preizkušati v zvezi s pritožbenimi navedbami.